Tvarina uma – Bernlef

Na kratko

Priznani nizozemski književnik Hendrik Jan Marsman (1937–2012), ki je roman objavil pod psevdonimom J. Bernlef, je na izjemno subtilen način literarno ubesedil demenco. Bolezen spremljamo od njenih prvih znakov in postopnega razraščanja izgube spomina do popolne nezmožnosti zaznavanja realnosti. Vse to avtor pripiše razmišljajočemu nizozemskemu upokojencu Maartenu.

Maarten o svetu pripoveduje v prvi osebi, tako kot ga sam doživlja – zaznamovan z hitro napredujočo boleznijo. Njegov glas bralca gane. Enako pretresljiv pa je pogled njegove žene Vere, ki ga ljubeče spremlja, a se v njej vse lomi in ruši ob spoznanju, da izgublja moža.

Več o knjigi

Tvarina uma, ki jo je v sijajnem, za Sovretovo nagrado nominiranem prevodu poslovenila Stana Anželj, velja za pisateljevo najslavnejše delo. V romanu nikjer ni izrecno omenjena beseda demenca – niti v prizorih, kjer se protagonistova žena pogovarja z zdravnikom – vendar bolezni ni težko prepoznati.

Demenca se kaže predvsem kot upad kratkoročnega spomina. Oboleli sproti pozablja dogodke, ki so se zgodili pred kratkim ali celo ravnokar, medtem ko se preteklosti spominja presenetljivo jasno. Prav ta simptom avtor mojstrsko uporabi kot osrednjo literarno snov. Izguba spomina postane pripovedno gonilo in prostor domišljije.

Znaki demence – izguba spomina, težave s presojo in organizacijo, zmedenost v prostoru in času – postopoma razjedajo vsakdanje življenje. Maarten se nekajkrat dejansko izgubi, večkrat zameša dele dneva ali celo dan z nočjo. Za zajtrk na primer poje piščanca iz hladilnika, prepričan, da je že čas za kosilo. Tudi izgubo časovne orientacije Bernlef uporabi kot pripovedni most do preteklosti. Ko Maarten odplava v spomine, se pred bralcem odpirajo zgodbe in anekdote iz časa druge svetovne vojne ter obdobja pred in po njej.

Eden najbolj pretresljivih trenutkov romana je zavedanje lastnega razkroja. Maarten kljub izgubljanju sveta okoli sebe sluti, kaj se z njim dogaja:

»Z dlanmi si pokrijem ušesa. Nočem slišati, čeprav vem, da je to, kar pravi, res. Nekaj v meni me bo razparalo na pol. Tega procesa ne morem zadržati, ker sem ta proces jaz sam …«

Roman je izjemno uspel literarni prikaz demence v vsej njeni razsežnosti – od groteskne neprepoznave sedanjosti do intenzivnega obujanja preteklosti. Zaradi pisateljeve domišljije in mojstrske pisave je bralska izkušnja hkrati boleča in nepozabna.

Stana Anželj je za prevod romana prejela nominacijo za Sovretovo nagrado 2025.

Recenzija Jasmine Vodeb

Ne spreglejte romanov:

• Paradiž
• Umetnost izgube
• V zadnji svetlobi dneva

VIDEO POSNETEK