English
Recenzija Jasmine Vodeb
Na kratko:
Priznani nizozemski književnik Hendrik Jan Marsman (1937-2012), ki se je pod pričujoči roman podpisal s pisateljskim psevdonimom Bernlef, je na izjemno subtilno-literaren način opisal demenco. Zelo tankočutno je bolezen – od njenega začetka, razraščanja izgube spomina pa vse do nezmožnosti osnovnega zaznavanja realnosti – pripisal razmišljajočemu upokojencu nizozemskemu Maartenu. Ta s svojim prvoosebnim pripovedovanjem o okolici, kot jo doživlja, zaznamovan s hitro napredujočo boleznijo, gane bralca. Še bolj pa opis njegove nemočne soproge Vere, ki ga sicer ljubeče spremlja, a se v njej vse lomi in podira ob spoznanju, da izgublja svojega moža.
Več o knjigi:
Nizozemski klasik v knjigi Tvarina uma, ki ga je v sijajnem s Sovretovo nagrado nominiranem prevodu poslovenila Stana Anželj, opisuje izgubljanje občutka za realnost. Čeprav v knjigi, ki velja za pisateljev najslavnejši roman, nikoli ne omeni besede demenca, niti v delih, kjer se protagonistova žena pogovarja z zdravnikom, je bolezen lahko prepoznati.
Demenca se kaže kot upad kratkoročnega spomina. Tako posameznik, ki trpi za to možgansko boleznijo, sproti pozablja dogodke, ki so se zgodili pred kratkim ali celo ravnokar, hkrati pa se zelo dobro spominja dogodkov, ki so se zgodili v (davni) preteklosti. In prav to lastnost avtor mojstrsko uporabi za literarno stvaritev. Izguba spomina prvoosebnega pripovedovalca tako postane literarna snov, zaznamovana z domišljijo, pri kateri si avtor (lahko) da duška.
Znaki demence, kot so postopna izguba spomina, nezmožnost presoje in organizacije, iskanje stvari, težave pri krajevni in časovni orientaciji, motijo posameznikovo vsakdanje funkcioniranje. Tudi to je avtor prikazal prek izgubljenega protagonista, ki se med drugim nekajkrat dejansko izgubi, večkrat zameša dele dneva ali pa kar dan za noč. Tako denimo za zajtrk poje piščanca v hladilniku, misleč, da je kosilo. Tudi časovno izgubo orientacije Bernlef “porabi za svoje literarne namene”. Tako prek protagonistovih razmišljanj o preteklosti, v katero večkrat odplava, bralcu ponudi nekaj zgodb in anekdot še iz časa druge svetovne vojne ter pred in po njej.
Morda najbridkejši del je, da se protagonist, četudi tu in tam povsem s svojem svetu in času, zaveda svojega novega stanja: ”Z dlanmi si pokrijem ušesa. Nočem slišati, čeprav vem, da je to, kar pravi, res. Nekaj v meni me bo razparalo na pol. Tega procesa ne morem zadržati, ker sem ta proces jaz sam. Misliš ‘jaz’, ‘moje telo’, ‘moj duh’, ampak to so samo besede. Nekoč, ko te zadeve nisem imel, so me varovale. Potem pa se me je polastila močnejša sila in vsak upor je zaman.”
Knjigo bi lahko ocenili kot odlično uspel literarni poskus opisa demence v vsej svoji razsežnosti – od groteskne neprepoznave dane realnosti do obujanja že dolge pozabljene preteklosti, ki je zaradi pisatelje domišljije in mojstrske pisave za bralca zelo zanimiva.
Več o avtorju na Wikipediji: tukaj