Moj dedek

Ko nam spregovori spomin

Kaj počnemo, ko beremo besede in razvozlavamo sporočilnost podob? Kaj je zgodba? Kaj so ilustracije? To, kar (zapuščeno) leži na knjižni polici, ali to, kar se dogaja v nas, ko odpremo knjigo, slikanico, roman, zbirko pesmi – in pazljivo beremo? Kaj vse tedaj oživi v naši slikanici skupaj s črkami, besedami, stavki? Marsikaj: spomini, želje, občutki, junaki, stare pravljice – a za to je treba biti zares pozoren na vsak odtenek besed in barv …

Najprej se potopimo v naslovnico. Kdo sta deklica in gospod z belo brado? Kako to, da so na njej svetle, pomladne barve? A naslovnica morda ne bo dovolj. Kam odhajata dedek in vnučka na zadnji ilustraciji? Ali tudi na tej »nemi« risbi ne slišimo njunega pogovora? Zgodba, ki veliko pove z malo besedami in ilustracijami, nas vabi, da soustvarjamo sporočilo slikanice: začne se jeseni, ko je bila deklica še dojenček. Ali gre za sodobnega otroka? Nam listje, ki ga nosi veter, govori o minljivosti? Deklica odrašča, dedek ji v naravi nastrga jabolko. Kako to, da imata s seboj tudi knjigo in žogo? Zakaj ga deklica tako radovedno gleda? So živali, ki spremljajo njuno igro z dominami, žive? So igrače, ki so oživele v dekličini domišljiji? Glej, ptiček ima na hrbtu ključek, a miška … Slikanica razkrije, zakaj imata na začetku zgodbe s sabo knjigo – dedek ji bere najlepše pravljice. Jih bere le v naravi, med pticami, ki letajo naokoli, kot da bi se bale pravljičnih junakov? Je dedek morda ribič, da tako pogumno sedi v čolnu? Res je, da je dedek že star – a ni nemočen, saj od daleč prinaša vejo za sneženega moža pa tudi lisice se ne boji in še vedno vozi kolo, na njem pa svojo vnučko in toooliko rož! Le kaj bi deklico lahko bolj razveselilo od tega da je pomlad in je dedek vesel? Če kdaj kaj pozabi, ni nič hudega – najbolj pomembno je, da deklici pove, kako zelo rad jo ima. In da ima rad poletje, najbrž ni treba posebej poudarjati; le poglejte ga, kako kot kak deček teka naokoli. Pleše, čeprav ima težave z ravnotežjem, ob glasbi s prastarega gramofona, da muca bržkone ne ve, ali je to njen človeški prijatelj ali je na obisku kak čudak. Čeprav je star, ni nikoli preutrujen za igro; in deklica ve, da njeni spomini na njuno skupno igro ne bodo zbledeli: zdaj bo ona dedku nastrgala jabolko, namesto njega premikala domine po mizi in mu brala najlepše pravljice – vedno znova in znova, od jeseni do pomladi, od poletja do zime.

Nekoč bodo le še spomini. Taki – svetli in lepi – kot so moji, ko se spomnim, kako je moj dedek v kleti nemoteno popravljal stare ure, dokler nisem tiktakanja trenutkov zmotil s svojo otroško radoživostjo in so s polic padale kleščice in izvijački in kladivca … Takrat je s pojočo primorsko melodijo šaljivo pripomnil: Vseee, letiii …

Res, vse leti. Najbolj trenutki bližine. A ne bežijo tako hitro, če skupaj berete slikanico in se o njej pogovarjate. Naj vam ure čim dlje tiktakajo, naj predejo vaš čas počasi in v svetlih barvah te prelepe zgodbe.

Dr. Igor Saksida