Moja hči

Dragi odrasli bralci, mentorji branja, naj tokrat naredim izjemo in to spremno besedo posvetim bolj vam kot mladim bralcem, s katerimi boste skupaj listali po tej živobarvni slikanici, ki sta jo soustvarili Helena Kraljič in Polona Lovšin. Skupaj z njima se boste spraševali, kako doživljamo barve, rože in metulje, kako družino, ki plava po reki pod mostom. Kaj si želimo in zmoremo mi in kaj vse naše hčerke in sinovi? Slikanica seveda ni namenjena predvsem ali celo zgolj odraslim – a tema, ki jo po podrobnem branju razkrivajo besede in podobe ter njihovo součinkovanje, je vendarle taka, da nas pripravi k razmisleku …

Kako vidimo svet otroka? Skozi lastna pričakovanja, predstave in želje? Koliko mu želimo biti vodniki, koliko pa predvsem sogovorniki? Se da in ali je smiselno to dvoje sploh ločevati? Toda kako uravnotežiti naš načrt, da bi otroku pomagali do uspeha, z njegovo svobodo, da postane to, kar si zares želi? Prvoosebna pripovedovalka (zaradi mene je to lahko kar pisateljica sama, kdo bi se ukvarjal s sivo teorijo) nam v tej slikanici spregovori o odraščanju ob hčerki. Nisem se zmotil – piše o odraščanju mame, ki vedno znova tenkočutno opazi, da deklica ni povsem »po njenem kroju«: ne zna biti plesalka in glasbenica kot mama, ne zanima je medicina, zato pa pogumno pokaže, da veliko bolje riše, pesni in šiva kot mama. A kljub občasnim »bliskom in dežju« v njunem skupnem odraščanju se vsak dan znova sestavlja svet v mehkih in svetlih podobah. Ne pozabimo, kaj je pred desetletji napisala Saša Vegri v pesmi »Ravno je zrasla detelja na zelenici« (Ofelija in trojni aksel, 1977):

luščila sem mlad grah
na koledarju je pisalo junij juin june
ko si med podbojem naših vrat
odšla iz otroka v dekle

Zares (pre)hitro pride čas odhoda. Vzemimo si čas za skupno odraščanje. Saj se strinjaš, moja ljuba hčerka Lučka, ki mi ninaš v naročju?