Moj sin

Supersinova supermami

Moja mama je super. Seveda
z napako: včasih je tečka
in name še zmeraj gleda
kot na majhnega dečka.

Tako začne svojo pesem klasik slovenske mladinske poezije -Tone Pavček. Nato piše o tem, kako fant, za katerega mama misli, da je še deček, odrašča, si skicira svoj prihodnji svet, ki bo po njegovi, ne po mamini meri. Nič drugače ni v slikanici Moj sin, ki sta jo soustvarili pisateljica Helena Kraljič in ilustratorka Polona Lovšin – a v njej pob, fant, mladenič, skorajda mladi mož ne opazuje svoje mame, o ne! Mama je tista, ki se čudi, kako zelo različna sta njen svet in svet njenega sina … Le poglejte: mama misli, da bo pevec, saj je bil že njegov dojenčkov jok najlepša melodija – pa nič; petje ni zanj. Mama je prepričana, da bo njen mali malar, kot bi rekel Boris A. Novak, nekoč slikar, pa nič; vidi ga na gledališkem odru, a tudi igralec ne bo … Toda nobenega razočaranja ni v njuni zgodbi o skupnem odraščanju – sin vendar odlično oblikuje glino, kot kakšen bodoči Luka Dončić meče na koš, modelar pa je tak, da se Pipistrel že lahko boji konkurence … Zato, draga mama, brez skrbi. Četudi med vama včasih treska, včasih grmi, te sine ne bo pustil na cedilu, o ne, to pa ne! Še več – nenadoma boš iz njegovih ust zaslišala Pavčkove verze:

a jaz bi rad hitro stekel
med odrasle in med možate
in mami že skoro rekel:
Odslej bom jaz pazil nate!

Ob branju te sijajne slikanice želim vsem mamam in sinovom čim več vedrine in trdnih mostov. Ob njej se tudi ati spomni na svojega sina Tea, ki je kar čez noč odrasel v moža. Vso srečo vsem.