Strašni Karlo

Dr. Igor Saksida

Slikanica Helene Kraljič Strašni Karlo, ki jo je ilustrirala Tina Dobrajc, je … Strašna? Tako zelo, da je ne smemo brati za lahko noč? Kdo je sploh ta Karlo, ki sam o sebi misli, da je strašen, morda najstrašnejši? Prav nič posebej strašnega ni na ilustraciji, ko mirno plava na vodi in si glavo podpira z deblom – prej nas spominja na mačka, ki zadovoljno prede. To zgodbo je treba raziskati, brez dvoma! To strašno strašenje …

Karlo je krokodilček, ki nadvse rad koga zares prestraši; takole: »BUUU! VUUUŠ! ŠVISSS!« Zebri Olgi srce od strahu skoraj pobegne iz prsi, žirafi Anji se skoraj zavozlajo tresoče vitke nožice, povodni konj Jure od strahu skoraj kot gepard hitro zbeži in se trese kot mačji mladič … Imenitno, kajne? Sploh ne! Karlo je zaradi svojega strašnega obnašanja osamljen, žalosten in jezen na cel svet. Prav mu je, bo kdo pripomnil in modro pokimal. A Karlo ugotovi, da se ne splača biti strašen – če si tak, se te boji celo zobna miška … Zato je bolje biti vsaj malo strašno prijazen, mar ne?

Živalska pravljica prepričljivo prikazuje skupne poteze vseh nas, ki si včasih želimo biti nekaj drugega, kot smo. Zato, ker je pretvarjanje bolj imenitno? Ker kdo to od nas pričakuje? Katera pravila nam nalagajo, da moramo biti bolj strašni, divji, napadalni in nasilni, kot bi si želeli biti? Odgovori na vse to se skrivajo v zaključku pravljice, jaz pa vsem Karlom tega sveta želim le, da si za uho zapišejo tole: res »niti ni tako slabo, če nisi strašen, grozen in pošasten«. – O, dober dan, zobna miška …