Zgodba slikanice, ki sta jo iz besed in podob stkali pisateljica Helena Kraljič in ilustratorka Polona Kosec, se začne, ko muca Mija in miška Maška skupaj sedita na okenski polici in štejeta snežinke. Nič posebnega, takole dolgočasno štetje snežink, si morda misliš. Morda imaš prav: ovčke štejemo, če ne moremo spati, korake, če se nam mudi v knjižnico, oblake, če se bojimo neurja … A čisto nekaj drugega je, če štejemo snežinke tako, kot to počneta Mija in Maška: če štejemo v dvojini. Takrat si skupaj z nekom, ki je tvoja prijateljica ali prijatelj. V dvojini pa prav nič ne more biti dolgočasno: v dvoje je mogoče ugibati, kako veliko je, če je snežink ali drobtin pod mizo kar tisoč – pomisli: tisoč! V dvoje je bolj zabavno delati sneženega moža in se razposajeno valjati po snegu, celo mraz je v dvoje lažje premagati.
Tudi ti verjetno doživljaš slikanico v dvoje: z odraslim, z vrstnikom, s starejšo sestro ali z bratom, kdo ve … Če se vama ljubi, se pogovorita, kaj vama je v slikanici najbolj všeč. Zgodbico dopolnita po svoje, na primer: Katera snežinka je najlepša? Zakaj muca Mija opazuje svoje krempeljce? Kako vemo, da miška in muca živita z družino? Kaj bi skupaj še lahko počeli v zasneženi naravi? Bi morda skakali na skakalnici? Ne? Naredili iglu? Tudi ne? In le kdo je dobri mož? Je miški in muci izpolnil željo, ki sta mu jo sporočili v pismu? Za konec pa morda najpomembnejši vprašanji: Komu bi pred novim letom pisal(a) ti? Katerim prijateljem bi poslal(a) voščilnice in kaj bi jim v njih zaželel(a)? Morda se odgovora na ti vprašanji skrivata v pismih, ki sta jih napisali Mija in Maška …
Zdaj pa nasvidenje, snežiti je začelo in snežinke moram prešteti v dvojini.