Moja mamica je – moja mimica, mami, mama …
Saj poznate tisto skoraj ponarodelo pesem: Mamica je kakor zarja? Mamica, ki je kakor sonček, kakor žarek, kakor luna … Je že res, da eno le na svetu širnem mamico imam, a vendar – da bi bila mamica tako oddaljena kot sonce in luna ali nevidna kot žarek? Nekaj mi ne gre v račun: moja mami velikokrat hiti, ker se ji mudi, včasih se jezi, jo tarejo skrbi, po sobi za sesalcem hiti in očku kuhinjsko krpo pod nos moli … Seveda – tudi to je mamica, saj vendar ne more biti le sončna milina (za hčerko, za sina), hm …
A kakšna je moja mamica, kadar se ji ne mudi preveč in ima čas zame? Odgovore na to vprašanje prinaša mladim in tudi odraslim bralcem ta izvrstna slikanica, v kateri sta govorico besed in podob v eno stkali Helena Kraljič in Polona Lovšin. Začnimo jo brati čisto na začetku: Koga vidimo na naslovnici? Seveda: hčerko in mamico, obe pa imata v laseh … Kaj? Lahko imaš cvetice v laseh, če nimaš časa za pogovor in igro? Nasploh se zdi, da so rože v tej slikanici nadvse pomembne, skoraj na vsaki ilustraciji jih najdeš, tu in tam skupaj z risbami, ki spominjajo na prve otroške korake v svet oblik in barv. In kako to, da je v slikanici toliko ptičkov? Vrabčka vidiš, goloba, kosa in sinico, ob njih pa še veverico, žabico ter veliko igrač, ki so naslikane, kakor da bi bile žive in bi soustvarjale to neverjetno zgodbo o bližini.
Jih imata mamica in hčerka radi, se z njimi pogovarjata v jeziku, ki ga razumejo le nekateri? Nam tudi o tem govori posvetilo? Ta slikanica namreč ni za kogar koli: je za mojo mamico. Za mamico, ki se ne zna le igrati kot prava mala razposajenka (Saj je že videti tako, kajneda?), ampak se predaja zanimivi jezikovni igri. Iz starih besed se spleta živo ščebetanje nenavadnih, otroških, ne otročjih domislic: mamica je NAJMEHKEJŠA, NAJLEPEJŠA, NAJIGRIVEJŠA, NAJIZNAJDLJIVEJŠA, NAJČUDOVITEJŠA, NAJPOTRPEŽLJIVEJŠA, NAJDOBREJŠA … Pa se bo kdo zjezil: Ooo, mar bomo otroke učili napačnih oblik besed? Dajte no, saj bo vsaka mala velikanka iz vrtca razumela, da je stopnjevanje dobra – NAJDOBREJŠA pač – igra! Prav dobro tudi ve, kako je prav … Kako že? (Seveda: najdobrejša. In pika. Tisto obliko – najboljša- pustimo za kak resen pogovor. Prav?)
Neomejeno zaupanje v bližino odsevajo prav vsi verzi te slikanice, ki ponuja tudi obilico podrobnosti. Kdo je oseba na sliki, tista gospa z rdečim klobučkom? Mamičina mamica? Kako je prikazan strah? Kot zmaj ali še kako drugače? V čigavih čevljih stoji deklica pred zrcalom?
Jože Snoj je eno od svojih najlepših pesmi (Ptičica pa-pa) zaključil takole:
Joštu je z dlani zletela,
mamico je obletela.
Okrog glave ji žgoli
in je v službo ne pusti.
Srečno pot, mala velikanka in velika punčka, v svet, kjer nam ptičica pove vse, kar je treba vedeti …