Moj očka

Dr. Igor Saksida

Moj očka je – moj ati, oči, tata …

Joj, kako srčkano punčko imate, kako ljubkega pobiča … Ja koliko let pa že ima? Res? Pa tako je že velik(a) … Ste kdaj slišali kake take pogovore, vprašanja in vzhičene odzive, ki do pogosto del vljudnostnega izmenjevanja bolj ali manj sporočilno praznih fraz? – A kako vidijo otroci nas, odrasle? Kot sitneže, ki kar naprej mislijo na delo? Kot nadzvočna letala, ki se jim kar naprej mudi? Kot velikane, ki se ne znajo (več) pogovarjati?

Imenitne odgovore na vprašanji, kdo in kakšen je moj očka, prinaša mladim in tudi odraslim bralcem ta izvrstna slikanica, v kateri sta govorice besed in podob v eno stkali Helena Kraljič in Polona Lovšin. Začnimo jo brati čisto na začetku: Koga vidimo na naslovnici? Je za razumevanje prve ilustracije pomembno, da so okoli deklice, ki jo varuje očka, da morda ne bi zdrsnila iz plavalnega obroča, račke? So žive ali so »le« igračke, te račke? Nadaljujmo: Kaj nam pove posvetilo? Zakaj je napisano na strani, ki spominja na otroško risbo? Kako to, da se te prvine – na videz okorne otroške upodobitve sveta – pojavljajo tudi na drugih ilustracijah? Gre morda za pogovor med odraslim in otroškim pogledom na svet? Besedilo se z ilustracijami spaja v neločljivo celoto, saj z besedami, ki uhajajo »nadzoru« pravopisa, vzpostavlja in zagovarja otroško svobodo in igro radostnega izmišljanja nenavadnih besed in pretiravanja: očka je NAJMOČNEJŠI, NAJPAMETNEJŠI, NAJRAZIGRANEJŠI, NAJSMEŠNEJŠI, NAJVISOKEJŠI … Pa se bo kdo zjezil: Ooo, mar bomo otroke učili napačnih oblik besed? Dajte no, saj bo vsak mali velikan iz vrtca razumel, da je stopnjevanje dober – NAJDOBREJŠI pač – igra! Prav dobro tudi ve, kako je prav … Kako že? (Seveda: najdobrejši. In pika. Tisto obliko – najboljši – pustimo za kak resen pogovor. Prav?)

Neomejeno zaupanje v očkovo moč in toplino bližine med nami odsevajo prav vsi verzi te slikanice. Bo že držalo, da očka ves svet naredil je – LE ZAME. Kako vesel bi bil tega verza Mirko Kunčič, ki je pred več kot tričetrt stoletja zapisal:

Skozi naočnike rožnate gleda naš bosopetec ga še, seveda.
Pa sta v tej krasni zmoti srca. Srečna Matjažek in očka – oba.

Srečno pot, mala velikanka in veliki otrok, v svet otroških, ne otročjih besed.