Slikanica, ki je pred vami, je posebna slikanica. Na preprost način skuša približati otrokom in odraslim Nejca, otroka z downovim sindromom, ki je najprej in predvsem otrok in šele potem otrok z downovim sindromom. Danes je naše védenje o tistih, ki so se z njim rodili, mnogo večje, kot je bilo pred desetletji. In ker več vemo o tem sindromu, nam postaja vedno bolj razumljiv, manj tuj in zato smo v stiku z otroki in odraslimi, ki ga imajo, manj negotovi in jih laže sprejemamo.
Eno najpomembnejših spoznanj o sobivanju z otroki z downovim sindromom (ali kakšno drugo motnjo v duševnem razvoju) je tisto, da odrasli laže in bolj naravno komunicirajo z njimi, če so v mladosti ali otroštvu dobili dovolj kvalitetnih informacij ali celo izkušenj o življenju takšnih otrok.
Ta drobna slikanica pomaga otrokom in odraslim spoznati otroka, ki je drugačen od njih. Otroka, ki ima vrsto enakih potreb, želja in čustev kot vsak drug otrok. Seveda imajo ljudje z downovim sindromom tudi vrsto posebnosti, ki jih laže sprejemamo, če smo o njih poučeni.
Slikanica nam pomaga odpraviti predsodke in zavore, ki jih imamo do teh ljudi. Prikaže nam odnose družine, ki se jim je tak otrok rodil, družine, ki so ga kot takega sprejele, družine, ki so zaradi tega močno povezane med seboj in se morajo in znajo postaviti po robu težavam, ki jih življenje prinaša.
Slikanico, ki bo odpravila pomanjkljive predstave in védenje o otrocih z downovim sindromom, na pot med bralce pospremljam z željo, da bi jih dosegla v čim večjem številu in da bi med njimi zbudila razumevanje in odprtost za drugačnost.