Imam disleksijo

Pred vami je prečudovita zgodba o dečku Samu, ki se v sebi sreča z uganko disleksije. Pisateljica nam podarja svoj pogled v notranjost otroka, ki ga je, kot le ona zna, pretopila v literarni bombonček. To je pravzaprav knjiga o srečanju z različnostjo življenja, o drugačnosti, o mavrici človekove notranjosti. Je knjiga o dragocenih in neponovljivih ljudeh, ki se skrivajo v vsakem razredu, šoli, vasi, mestu, državi, narodu. Opazimo jih, ker so zelo bistri, pa kljub temu težko črkujejo, berejo, pišejo, računajo in se težko zberejo za delo s črkami in številkami. Redki pa vedo, da ravno oni nosijo v sebi dragocene zaklade drugačnosti, ustvarjalnosti, izvirnosti, izumiteljstva …

So resnično skriti zakladi, bogastvo vsake družbe, ki se prepogosto izgubijo v togem in ozkem šolskem sistemu in duhovni revščini okostenelih predstav o enakosti.

Kaj pravzaprav je disleksija? Če mi dovolite, bi vas odpeljala za nekaj trenutkov v delovanje možganov. Vsi ljudje imamo dve možganski polovici, vendar je ena tista, ki je glavna, dominantna. Večina ljudi ima glavno levo možgansko polovico, kjer so področja – centri za branje, pisanje, govor, usmerjeno pozornost, računanje … Šola je večinoma prilagojena tej večini, ki ima glavno levo možgansko polovico. Pot pridobivanja znanja pri njih poteka nemoteno preko branja in pisanja. Manjšina ljudi pa ima glavno desno možgansko polovico, kjer teh centrov za branje, pisanje, računanje ni. So pa tu centri za domišljijo, estetiko, glasbo, prostorsko zaznavanje, ples … Osebe z disleksijo imajo torej glavno desno možgansko polovico. Današnja šola pa tem otrokom ni dovolj prilagojena. Oni potrebujejo še druge poti do znanja (ne le preko branja in pisanja), npr. raziskovanje, eksperimentiranje, učenje z veliko slikovnih in praktičnih ponazoril, aktivno učenje, dovolj gibanja … Njihovo opazovanje in mišljenje sta drugačna, opazijo tisoč in eno drobnarijo, težje pa se osredinijo le na eno. Imajo močno prostorsko tridimenzionalno predstavljivost, dvodimenzionalnost pa jim je problem (črke na papirju). Hitrost njihovega mišljenja je hitrejša, tudi do tisočkrat, a hitrost težko usmerijo. Domišljija in intuicija sta neizčrpen vulkan idej in ustvarjalnosti, ki pa jih hitro odnese v sanjarjenje.

Vsak, prav vsak otrok z disleksijo se globoko v sebi mora spoprijeti z bolečino drugačnosti. Kaj je z mano narobe, zakaj se ne morem naučiti dobro brati in pisati, ko pa se tako trudim in vadim, vadim, vadim, pa ne gre? Srečanje z drugačnostjo je zahteven zalogaj za vsakega človeka, kaj šele za otroka. Otrok z disleksijo pa v to trešči v šolskem sistemu, ki mu ves čas dokazuje, da mu glavna stvar – branje in pisanje – ne gre, torej je neuspešen, nesposoben.

Šolska izkušnja postavi otroka z disleksijo v nezavidljiv položaj. Zelo zgodaj mora razviti zavest o sebi, da je njegova drugačnost lahko tudi prednost, ki pa si jo bo moral priboriti. Tu so mu v pomoč osebnosti, ki jim je to uspelo. Če je uspelo Leonardu da Vinciju, Stevu Jobsu, Andersenu, Waltu Disneyu, Van Gogh, Orlandu Bloomu, Whoopi Goldberg, Einsteinu, Agathi Christie …, lahko tudi meni. Otrok z disleksijo mora zelo zgodaj iskati zrnca samozavesti in jih zlagati v stolp samospoštovanja. Pride pa čas, ko bo z lahkoto rekel: Imam disleksijo, hitreje mislim, ampak črke in številke pa hitro spregledam, zamenjam. To je, kot bi se hitro vozil s ferarijem in skušal prepoznati obraze ljudi ob cesti. Težko je, ampak vaja dela mojstra, če mojster dela vajo na pravi način.

Disleksija ima več obrazov, ki so neverjetno različni, kot smo pač vsi ljudje različni in nosimo v sebi vsak svojo neponovljivo kombinacijo stvarstva. Zgodovina na uči, da so ravno ljudje z disleksijo v ključnih težkih obdobjih človeštva bistveno prispevali k njegovem napredku. Bili so kot gonilna sila, ki je daljnosežno posegala v prihodnost s svojo pronicljivo domišljijo in intuicijo. Sedanji prelomni časi ponovno kličejo po različnosti, ki jo potrebujemo, da bomo celovito posegli po novih vrednotah in vstopili v človeka vredno prihodnost.

Soočenje z disleksijo nas pouči, da zunanji videz bralnih in napisovalnih težav vara. Težave in neuspeh imajo dvojnost. Na eni strani res naletimo na izrazite ovire pri srečanju s črkami in številkami, ki se jim pridruži šolski neuspeh. Na drugi strani pa uzremo dejstvo, da taisti duševni procesi lahko privedejo do razvoja nadarjenosti, do neslutenega uspeha in genialnosti. Kaj bomo izbrali? Se bomo prepustili šablonam enakosti ali sprejeli različnost zahtevne drugačnosti?

Otroci z disleksijo postavljajo ves šolski sistem pred težko nalogo, a ne nepremostljivo. Njihov tempo srečevanja s pisano besedo je drugačen kot pri večini. Potrebujejo druge načine, prilagojene materiale, veliko razumevanja in individualizacije ter predvsem sočutje do njihovih potreb. Šolski sistem pa ne sme spregledati njihovih skritih potencialov, talentov, ki so tako dragoceni zakladi vsake družbe.

Umetnost življenja je spoznati svoje šibkosti in močna področja. Otrok z disleksijo se s to nalogo sreča zelo zgodaj. Sam tega ne bo zmogel. Potrebuje močne podporne osebe, ki ga bodo s sočutjem do njegove notranjosti vodile po poti razreševanja šibkosti in ga hkrati naučile ceniti njegova močna področja, ki morajo priplavati na površje. Kdo so te osebe? Šolniki, starši, vzgojitelji, trenerji …

Tudi ta čudovita knjiga je košček tega spoznanja in srčen bombonček za smehljanje, da pričara nasmeh na obrazu otroka z disleksijo, nasmeh, ki se bo usedel v njegovo srce in tam ostal ter se nasmihal v prihodnost.

Dobrodošli v svetu disleksije, v svetu drugačnosti. Vsi smo na neki način neponovljiva kombinacija drugačnosti. Kakšen gromozanski dolgčas bi bil, če bi bili vsi enaki. Drugačnost je bogastvo, ki vleče voz napredka naprej.

Disleksija je kot svetloba, ki jo navzven vidimo kot sončne žarke, belo svetlobo. Resnica se nam pokaže, ko po dežju posije sonce. Svetloba se v vodnih kapljicah ukloni in se pri tem odpre v prečudovito sedmerobarvno mavrico. Čudežno zasije ter nam prikrade vzklik občudovanja in neizrečenega hrepenenja po večni lepoti. V svojem srcu vemo, da je na koncu mavrice res zakopan zaklad. Takšni smo tudi mi ljudje, vsi enaki v bivanju, vendar nosimo v sebi bogastvo različnosti, ki se v vodni kapljici življenja ukloni, pripogne in zasije v neizmerni neponovljivosti. Tu je res skrit zaklad.

Na poti v mavrico življenja in na poti do spoznavanja disleksije vas mavrično pozdravljam in vam želim, da uživate v tej neponovljivi zgodbici.