Samota

iz vsebine: Med triintridesetimi selitvami v otroštvu in med odraščanjem sem moral nekako preživeti. Zakoni preživetja so bili prastari, starejši od parol in fraz, ki so daleč od resničnosti.
Nikoli ne odpuščaj. Če te udarijo po levem licu, nikoli ne nastavi še desnega.
Če te brcajo, ko si na tleh, vstani in jim poskušaj vrniti. Besede ne štejejo, samo dejanja.
Za vse plačaš, tudi za tisto, česar nisi kriv, sam si plačilo za vse.
In še jih je bilo, teh pravil, ki sem se jih moral držati, da ne bi potonil, da se ne bi do smrti zapil ali si nataknil vrvi okoli vratu. Da bi preprosto preživel. Nikoli nisem razumel ljudi, ki so trdili, da postaneš močnejši, če te zbrcajo. Ni res, samo zbrcan si; bolj te brcajo, bolj si zbrcan.
Če te poškodujejo, ko si otrok in se ne moreš braniti, si za vedno poškodovan. In tu ni kaj. Lahko krpaš, lahko se trudiš s parolami in frazami, a brazgotine ostanejo, rane se odprejo sredi noči in se spreminjajo v more. Prihaja nemir, v valovih, sam ne veš, zakaj. Trudiš se, garaš, odrivaš, a se vrne.