»Zavedati se moramo svojega vpliva na svet – sicer živimo v Sloveniji, a svet se ne konča na mejah naše države. Že zjutraj, ko pripravimo zajtrk, smo v stiku s celim svetom – zajtrkujemo kavo, kakav ali banano, uporabljamo mobilnike, peljemo se za avtobusom, ki ga poganja gorivo z drugega konca sveta …« dr. Svetlana Slapšak, antropologinja in doktorica antičnih študij

Kava, čokolada, sladkor in banane – zveni kot povsem običajen nakupovalni seznam izdelkov, po katere mimogrede skočimo v trgovino. A kako ti izdelki najdejo pot do našega doma? Zdi se preprosto – kupimo jih v trgovini, seveda. Pa ni čisto tako – da imamo dostop do njih, ni in ne sme biti samoumevno. V ozadju, kamor naš pogled nima neposrednega dostopa, se odvijajo težke zgodbe ljudi, pogosto tudi otrok, ki te izdelke pridelujejo ali izdelujejo, večinoma v izjemno slabih razmerah za mizerno plačilo. Pa za to ni potrebe – s skupnimi močmi in z malce občutka za okolje, svet in druge ljudi bi lahko bil svet precej drugačen. Zakaj potrebujemo pravično trgovino, smo spregovorili z Živo Lopatič, vodjo pravične trgovine pri nas. 

Kaj pomeni izraz pravična trgovina? 

Namen Zavoda za pravično trgovino je osveščanje, zakaj je pravična trgovina potrebna. Trgovina je samo podaljšek tega osveščanja – če zavod opozarja na težave, je prav, da ponuja tudi rešitve.

Pravična trgovina je tako gibanje kot sistem, s tem, da je gibanje neformalno, širši pojem, ki potrebuje svoj formalni sistem, skozi katerega se uveljavlja. Ideja pravične trgovine se je začela oblikovati kmalu po koncu druge svetovne vojne, nanaša pa se na države bivših kolonij, torej Afrike, Latinske Amerike in Azije. Posamezniki iz bivših kolonialističnih držav so ugotovili, da s pravičnim plačilom za odkup surovin in izdelkov, pridelovalci in proizvajalci iz bivših kolonij ne bi potrebovali dodatne pomoči za razvoj. V pravični trgovini se ne uporabljajo izrazi, kot so tretje države, države v razvoju in podobno, saj to daje nam, prebivalcem zahodne Evrope, pravico, da odločamo, kako se bodo drugi razvijali. Pravična trgovina to pojmovanje postavlja na glavo – pomislimo, kava, čaj, čokolada se nam zdijo povsem vsakdanji izdelki, pa vendar prihajajo k nam od zelo daleč, mi pa se ne sprašujemo, od kod prihajajo. Če bi uporabniki te dobrine kupovali po ceni, ki pritiče poizvodnim stroškom, bi proizvajalci lahko povsem dostojno živeli brez dodatne pomoči. Gre za izkoriščanje – korporacije so prevzele potrošniški del s ponujanjem dobrin, obenem pa tudi proizvodnega – a proizvajalci ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi surovinami, mi pa ne vemo, od kod izdelki prihajajo, zato proces ni transparenten. Korporacije uveljavljajo znamke, ki jih kupujemo, namesto da bi resnično kupovali izdelke, in mi se o tem ne sprašujemo. Večina ne ve, kje kava raste, kakšen je postopek pridelave – a pot kave se z našim uživanjem konča. Ko spijemo skodelico kave, je v njeni ceni zajeto vse – od pridelave, transporta do distribucije. Mi smo plačali to ceno, vendar proizvajalec ni dobil plačila, ki bi ga zaslužil za to, da je surovino pridelal. Zaslužili so vsi drugi, ki so bili v postopku posredniki – kava je, takoj za nafto, izdelek, s katerim se največ trguje na borzi, za katerim stoji največ denarja. Gre za fiktivno ekonomijo, zaradi katere proizvajalec dobi vedno manj denarja, zaslužijo posredniki, končni uporabniki pa za skodelico kave niso pripravljeni plačati toliko več. 

Ali pravična trgovina le opozarja na to problematiko ali lahko tudi vpliva na spremembe? 

Prav v tem je čar pravične trgovine – gibanje deluje na področju zagovorništva, osveščanja in organiziranja prodaje pri nas, gibanje pa je ugotovilo, da potrebuje organizacijo (WFTO – World Fair Trade Organisation), ki je postavila deset načel delovanja pravične trgovine, obenem pa ustanovila FTI – Fair Trade International, ki certificira proizvajalce in nadzoruje prodajno verigo, zagotavlja preglednost – ki je tudi eno od načel pravične trgovine. 

Kako poteka veriga pravične trgovine, na katera tržišča se usmerja?

Praviloma se kot proizvajalci lahko certificirajo proizvajalci iz Latinske Amerike, Afrike in Azije, toda to se spreminja, trenutno potekajo razgovori, da bi se tudi evropski proizvajalci lahko certificirali. Tudi pri nas se delovne razmere slabšajo, prihaja do izkoriščanja in primerno plačilo za opravljeno delo ni zmeraj pravilo, enako velja za dostojne delovne pogoje, enako plačilo za ženske in moške – kar tudi v Sloveniji ni zmeraj pravilo. Potrošnja raste, potrebe so večje, a plačati smo pripravljeni vedno manj. Če ne bomo podprli praks, kot je pravična trgovina, in živeli v prepričanju, da nam pripada majica za ceno 5 evrov, obenem pa zase zahtevali pravično plačilo, to ni vzdržno in tudi sami se bomo slej ko prej znašli v situaciji, ko ne bomo pravično plačali. V zadnjih letih je ta neenakomerna porazdelitev denarja vedno bolj očitna.

Ali pravična trgovina spodbuja tudi samooskrbo? 

V resnici ne, gre za to, da je pravična trgovina nastala zato, ker proizvajalci v bivših kolonialističnih državah niso imeli nikakršnega drugega vzvoda ali možnosti za razvoj, niso imeli subvencij, državnih pomoči … A večina izdelkov, ki prihajajo iz pravične trgovine, so v resnici luksuzni izdelki, ki jih za svoje preživetje ne potrebujemo, in prihajajo od zelo daleč, mi pa o tem sploh ne razmišljamo več. Ti za nas ne bi smeli biti vsakdanji in poceni – kava ne bi smela biti samoumevna, ali sladkor, čaj ali čokolada. Njihovi proizvajalci pa jih večinoma sploh ne uporabljajo zase, saj si jih ne morejo privoščiti, ker so toliko dražji, ampak jih pridelajo in prodajo. Pogosto tudi ne vedo, kaj se s pridelki zgodi – lep primer za to je kakav, ki ga pridelujejo v Afriki, pridelovalci pa ne vedo, da bo iz njega nastala na primer čokolada, kakava ne pridelujejo zase niti ga zase ne uporabljajo. Za samooskrbo pa potrebujemo izdelke, ki nam omogočajo preživetje – sadje, zelenjavo, žitarice, morda mlečne izdelke in meso, lokalne izdelke – in jih lahko pridelamo doma ter jih tudi sami uporabljamo. 

Kakšna je povezava med pravično trgovino in okoljsko ozaveščenostjo?

Pravična trgovina se veliko bolj osredotoča na človekove pravice in dostojno delo, a eno izmed njenih načel je tudi skrb za okolje, v katerem proizvajalec deluje. Če namreč uničuješ okolje, v katerem deluješ, dolgoročno to ni vzdržno. Če so izdelki certificirani kot ekološki, dobijo proizvajalci še dodatno denarno nagrado, vsaj kar se tiče prehrambnih izdelkov. Drugi izdelki, oblačila, keramika, nakit ipd. pa so izdelani iz surovin, ki jih lahko izdelovalci pridobijo v lokalnem okolju ali jih reciklirajo. Zato so pogosti izdelki iz lesa, oreščkov, bombaža, ki so izdelovalcem lokalno dostopni, izdelki iz pravične trgovine pa so praviloma precej preprosti, a sledljivi. 

Kakšna je zgodovina pravične trgovine pri nas in kako prepoznamo pravičnotrgovinske izdelke? 

Sama vodim trgovino deset let, v Slovenijo pa sta jo pripeljali organizaciji Umanotera in Humanitas, ki sta ustanovili trgovino 3 Muhe. Takrat je organizacija Humanitas precej tesno sodelovala z afriško državo Burkina Faso, kjer je imela tudi svojo partnersko organizacijo. Številni izdelki so prihajali od tam, kmalu pa so vzpostavili povezavo tudi z avstrijsko in italijansko pravičnotrgovinsko organizacijo, s katerima sodelujemo še danes. Večje države imajo organizacije, ki so v celoti certificirane in se ukvarjajo samo z uvozom in distribucijo pravičnotrgovinskih izdelkov, s katerimi zalagajo tudi manjša tržišča, kot je naše. Je pa v zadnjem času certificirane izdelke Fairtrade najti tudi v supermarketih. Pravična trgovina se tudi zmeraj bolj uveljavlja, v Angliji so določene trgovinske verige celo ustvarile lastne certifikate, ki so enako veljavni kot že prej obstoječi. To nakazuje, da je ozaveščenost pri njih že na tako visoki ravni, da nekatere trgovske verige že razmišljajo o zamenjavi certificiranja Fairtrade za interne oznake, s čimer pa se bosta izgubila transparentnost in seveda nadzor pri izvajanju kriterijev. Sicer je certifikatov na tržišču ogromno, pri nas so recimo štirje. Velja pa, da je katerikoli certifikat boljši kot nobeden, saj vsak zahteva vsaj izpolnjevanje nekih standardov. Pomen certifikatov pa ni le v tem, kako strogi so kriteriji, ampak kako poteka nadzor nad izvajanjem kriterijev. Obstajata dve vrsti certifikatov: tisti, ki se podeljujejo izdelkom, ki vsebujejo certificirane surovine, in ga je lažje pridobiti, in drugi, ki ga podeljujejo organizacijam, ki delujejo v skladu z načeli pravične trgovine, ki ga je bistveno težje pridobiti (naša organizacija recimo izpolnjuje vse kriterije). 

Kako ozavestiti potrošnike, predvsem najmlajše?

Za začetek se je treba zavedati, da tisti, ki problema ne želijo uzreti, tega tudi naprej ne bodo opazovali niti ne bodo ukrepali v tej smeri. Zavedati se moramo svojega vpliva na svet – mi sicer živimo v Sloveniji, a svet se ne konča na mejah naše države. Že zjutraj, ko pripravimo zajtrk, smo v stiku s celim svetom – zajtrkujemo kavo, kakav ali banano, uporabljamo mobilnike, peljemo se za avtobusom, ki ga poganja gorivo z drugega konca sveta … Zavedati moramo, da imamo vpliv na to, kaj se dogaja na svetu. Kot končni uporabniki plačujemo celotno proizvodno verigo za nazaj. Pri oblačilih je recimo še ta težava, da jih zavržemo, s tem pa na nekoga drugega prenesemo dogovornost za to, kaj se bo z njimi zgodilo. Izkoriščanje tako poteka v vse smeri, naša odgovornost je velika. Dobro je, da sami sebe dojemamo kot uporabnike, ki izdelke kupujejo zato, da jih uporabljajo – in ne kot potrošnike. Kot državljani imamo pravico zahtevati, da je trgovanje pravično, in zahtevati sistemske spremembe na področju zakonodaje. Idealno bi bilo, da pravična trgovina kot taka ne bi bila več potrebna, ampak bi vsa produkcijska veriga potekala na pregleden, pravičen in transparenten način, da bi sistem deloval na način, da se ne bi izkoriščalo ljudi in okolja. V tem trenutku je prednost pravične trgovine v tem, da družbi in politiki nastavlja ogledalo in odločevalcem kaže, da je mogoče stvari početi tudi drugače. 

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+