Iz take smo snovi kot sanje, je v Viharju, svojem zadnjem odrskem delu, zapisal znameniti dramatik William Shakespeare. Gledališče je prostor, ki dovoljuje, da se sanje iz domišljije pretočijo v realnost, da sanjske slike skozi besedo, telo, glasbo, scenografijo, kostume in luči postanejo zgodba, ki v svoj svet povabi in vanj vplete gledalce ter tako stke čvrsto vez med njimi.

Gledališča ni brez ljudi, ki ga ustvarjajo, in ni ga niti brez občinstva – je živa umetnost, ki slika mnogotere svetove. Leta 1961 je Mednarodni gledališki inštitut 27. marec razglasil za svetovni dan gledališča in vsako leto svet obkrožijo številne poslanice gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev. 

Yulia Roschina je ena naših najvidnejših režiserk, ki je ustvarila številne predstave za otroke in odrasle, režirala je tudi operne predstave v obeh opernih hišah pri nas, v zadnjem času pa jo mlajše občinstvo najbolje pozna po predstavi Čarovnik iz Oza, ki si jo lahko ogledate na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Njena gledališka govorica, svojevrstno nežna in bogata, ima to moč, da gledalca nežno, varno, a čvrsto popelje v nove svetove. Ob svetovnem dnevu gledališča smo jo povabili na pogovor o njenem videnju gledališča in gledališkega poklica. 

Avtorica: Ana Pandur

1. Kaj je pravzaprav gledališče?

Gledališče je prostor, namenjen potovanju v notranji svet, svet domišljije. Gledališka predstava nam omogoči, da neko zgodbo doživimo skozi slikovno in zvočno podobo. Igralci, ki zgodbo na odru igrajo, to ustvarijo s pomočjo govora, giba, plesa, glasbe in zvoka. V gledališču smo z zgodbo, ki jo gledamo in doživljamo na odru, povezani neposredno. Pravzaprav smo tudi gledalci soustvarjalci te predstave, saj gledališka predstava brez gledalca ne more zaživeti. 

Zakaj je gledališče pomembno za posameznike in družbo?

Gledališka predstava lahko gledalca popelje v notranji proces preobrazbe, to pomeni, da lahko spremeni naše mnenje, naš pogled na svet. Dotakne se nas skozi določena čustvena stanja, s pomočjo katerih potujemo skupaj z glavnimi protagonisti* predstave. Ker se v njihovo zgodbo vživimo in se z njo navadno tudi poistovetimo, lahko v tem procesu zagledamo, zaslišimo, spoznamo in razrešimo tudi svoje notranje konflikte. Gledališče je še posebej pomembno v obdobju odraščanja otrok in mladih, saj lahko služi kot smerokaz in svetilnik v njihovem razvoju. Gledališka predstava namreč lahko posameznika nagovori na prijazen, nevsiljiv način in ga tako nežno usmeri na pravo pot.

Kako ste se odločili za poklic gledališke režiserke in kaj počnete pri svojem delu?

Odločitev za ta poklic se je zgodila nenadoma, spontano, brez poznavanja opravil, ki jih gledališka režija zajema. Ljubezen do gledališča je v meni vzklila že v otroštvu. Rodila sem se v Moskvi, kjer je kulturno življenje zelo bogato, in do svojega osmega leta s starši obiskovala vse oblike gledališke in druge umetnosti. Med njimi so se vame vtisnile predvsem baletne, lutkovne in operne predstave. Tako sem tudi na svoji poti gledališke režiserke črpala navdih iz nepozabnih vtisov svojega otroštva.

Kako poteka proces snovanja predstave?

Najprej izberem besedilo ali zgodbo, ki bi jo želela uprizoriti na odru. Nato izberem sodelavce, ki mi bodo pri tem pomagali. Med pomembne sodelavce režiserja navadno spadajo: dramaturg, scenograf, kostumograf, koreograf in avtor glasbe.* Ko so vsi sodelavci izbrani, se skozi navdihujoče pogovore o zgodbi, ki jo uprizarjamo, odločimo za lastno interpretacijo te zgodbe. Zasnujemo uprizoritveni koncept,* ki vključuje idejo za scenografijo, kostume, gib, glasbo in režiserjevo vizijo glede končnega izdelka, ko bodo vsi ti tako imenovani uprizoritveni elementi povezani v celoto. Nato izberemo igralce in začnemo priprave. Te najprej vključujejo prebiranje besedila, pogovore o pomenu zapisanih besed, učenje besedila na pamet, morebitno prilagajanje besedila želeni ideji uprizoritve. V drugem delu ustvarjalnega procesa se z igralci preselimo na oder. Tam se postavi scenografija, kjer se začnejo praktične vaje z igralci. Na teh vajah raziskujemo situacije in dogodke, v katerih se glavne osebe nahajajo, njihova čustva in vzgibe za določena dejanja. S pomočjo koreografa se ukvarjamo s telesi igralcev, raziskujemo držo, hojo gledaliških oseb, njihovo gibanje po prostoru in določimo njihovo mizansceno – premikanje v prostoru. Pridruži se nam avtor glasbe, morda tudi oblikovalec videa, če ga predstava vsebuje. Tako se počasi lahko začnejo sestavljati vsi pripravljeni uprizoritveni elementi. Nazadnje se priključi še oblikovalec svetlobe, ki prostor in igralce ustrezno osvetli in tako zaokroži naše delo.

Kako lahko praznujemo svetovni dan gledališča?

Najbolje bo, če obiščemo kakšno gledališko predstavo ali jo kar sami ustvarimo doma za svoje najbližje!

Imate kak nasvet za otroke in mlade, ki bi želeli svoja življenja posvetiti gledališču?

Sama obožujem svoj poklic in gledališče. Z gotovostjo lahko zatrdim, da je delo v gledališču delo, ki človeka spremeni na bolje, ga poveže z njegovimi čustvi, njegovim bistvom, njegovo dušo. Ob tem delu se vedno znova srečuješ z novimi preizkušnjami, za katere moraš dodobra izuriti svojo intuicijo in zaupanje. Otroci, ki so zelo intuitivna bitja, se lahko tudi sami skozi igro lotijo gledališča, tega, kako uprizoriti zgodbo, ki jim je pri srcu, dogodek, ki jim je ostal v spominu. K igri lahko povabijo prijatelje, da skupaj – saj gledališče deluje kot skupnost – ustvarijo nekaj novega. Lahko si razdelijo vloge, se dogovorijo, kdo bo režiser, kdo igralec, in morda naslednjič te vloge zamenjajo. Bistveno je, da se naučijo prepoznati to, čemur sledijo, kar bi radi izrazili in povedali, in svojo vizijo tudi uresničiti, če je le mogoče, v sodelovanju s prijatelji. 

*protagonist – glavni junak 

*uprizoritveni koncept – odločitev za način, kako bomo pripovedovali zgodbo

*dramaturg pomaga sooblikovati besedilo in tesno sodeluje z režiserjem, da so vsi elementi uprizoritve kar najbolj smiselni in v skladu z uprizoritvenim konceptom  

*scenograf – oblikovalec odrskega prostora
*kostumograf – oblikovalec kostumov
*koreograf – oblikovalec odrskega giba