Kiokan je posebna energija, čustvena povezava, ki združi občinstvo in pripovedovalca Tanja Lužar, Kamišibaj

Svetovni dan pripovedništva, ki ga vsako leto obeležujemo ob spomladanskem enakonočju, slavi umetnost ustnega izročila, eno od umetnosti, ki sega v najstarejše čase. Skozi pripovedništvo se iz generacije v generacijo že stoletja prenašajo bajke, legende, miti, poezija, ljudske pesmi, pravljice, izkušnje in znanja različnih kultur, pripovedovanje pa predstavlja enega od temeljev civilizacije. Izmed živopisanih različic pripovedništva velja poudariti eno, ki je pri nas v zadnjem času v posebnem porastu. Kamišibaj je tradicionalno japonska zvrst pripovedovanja zgodb ob slikah, ki se zadnja leta uveljavlja tudi pri nas. Kar nekaj je ustvarjalcev, ki se kamišibaju resno posvečajo. Ena izmed najvidnejših ustvarjalk kamišibaja – kamišibajka, kot si sama reče – pri nas je zagotovo Tanja Lužar, v Mariboru rojena dramaturginja, zaposlena v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Z dolgoletnimi ustvarjalnimi izkušnjami v dramskem gledališču in gledališču za otroke je Tanja Lužar odlična sogovornica, duhovita in pronicljiva pripovedovalka, ki nas je v pogovoru popeljala v čudoviti svet kamišibaja. 

Avtorica: Ana Pandur

Kaj je to pripovedništvo in v čem se skriva njegova moč? 

Pripovedovanje zgodb je zagotovo ena najstarejših oblik umetnosti. Kamišibaj pa je pripovedovanje zgodb ob slikah, ki jih praviloma kamišibajkar (avtor in izvajalec kamišibaja) naslika sam, ni pa nujno. Izraz kamišibaj izvira iz japonščine in pomeni papirnata drama.

Podobe, običajno ilustrirane na A3 format, se namestijo v butaj – majhen lesen oder z vratci. Ker je kamišibaj izvorno ulična umetnost, se je pozornost gledalcev vzbudila s trkanjem dveh paličic (hiošigi). Ob izvajanju kamišibaja se med kamišibajkarjem in občinstvom zgodi kiokan, to je posebna energija, čustvena povezava, ki združi občinstvo in pripovedovalca. Ta se pogosto zgodi, včasih pa tudi ne. Posebnost te umetnosti je tudi, da je namenjena majhnemu številu gledalcev, ki sedijo zelo blizu.  

Kaj je to kamišibaj, od kod izvira in kako ste se odločili za tako pripovedovanje zgodb ob slikah? 

Umetnost kamišibaja izvira iz Japonske, od koder jo je k nam »prinesel« Igor Cvetko. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo samo v Tokiu 3000 aktivnih kamišibajkarjev, zaton te umetnosti pa je deloma povzročil tudi razvoj televizije. V zadnjem desetletju se je kamišibajkanje spet okrepilo, po vsem svetu in tudi pri nas. V Lutkovnem gledališču Maribor so organizirali izobraževalni seminar, ki sem se ga udeležila, in ta umetnost me je popolnoma navdušila. To pa zato, ker je na prvi pogled preprosta, za sam nastanek kamišibaja pa je potrebno veliko razmisleka.

Katere zgodbe je mogoče prenesti v kamišibaj in kako se vi odločate za zgodbe, ki jih boste pripovedovali? 

V kamišibaj se lahko prenese pravzaprav katerakoli zgodba, seveda v primerni dolžini (5–7 minut). Namenjen je lahko otrokom ali odraslim. Kamišibajkarji pripovedujemo poezijo, pesmi, ki se lahko tudi zapojejo, uganke … Kamišibaji so lahko tudi avtorski, sama se najpogosteje odločam prav za te. Kolegi se šalijo, da imam poljudnoznanstvene kamišibaje, saj skoznje na zabaven način pripovedujem resnična dejstva o naravi, živalih (Žužki, O ljudeh in dinozavrih …). Ker sem besedno bolj spretna kot likovno, seveda izbiram teme, ki jih lahko sama ilustriram. Poseben čar je namreč pripovedovati kamišibaj, ki si ga ilustriral sam. Kot da z ustvarjanjem ilustracij stkeš neko vez, ki je s tistimi, ki ti jih je naslikal nekdo drug, nimaš.

Kako poteka ustvarjalni proces in kako samo pripovedovanje? 

Ko je zgodba izbrana, zamišljena in domišljena, se praviloma najprej naredi scenosled, se pravi, da si skiciraš slike in napišeš besedilo. Potem izbereš likovno tehniko. Ali pa imaš najprej izbrano tehniko in zgodbo izbereš kasneje, glede na izbrano tehniko. Pri tej umetnosti je zanimivo tudi to, da se likovne tehnologije od kamišibaja do kamišibaja zelo razlikujejo. Od grafike, vodenih barvic, tempera barvic, navadnih barvic do kolaža … Sama najpogosteje izberem tempera barve. Potem si vsako ilustracijo najprej skiciram, nato pa se lotim barvanja. Ustvarjanje kamišibaja zahteva zelo veliko časa, sploh v primerjavi s časom, ki ga potem potrebuješ, da zgodbo poveš. Recimo zgodba, ki traja približno pet minut, lahko vsebuje tudi dvajset različnih ilustracij … 

Imate kakšen nasvet za mlade ustvarjalce, kako se lotiti takega pripovedovalskega izziva? 

Kamišibaj, ko ga gledaš, deluje kot zelo preprosta umetnost. Sploh med pedagoškimi delavci je postal zelo priljubljen, saj je, če je dobro narejen, lahko zelo dobro pedagoško gradivo. Marsikdo si misli: saj to pa ni nič takšnega; izbereš zgodbo, ilustriraš nekaj slik in zgodbo poveš. Seveda pa ni tako enostavno. Zgodbo, ki jo izbereš, moraš primerno dramatizirati, vedeti moraš, kaj boš narisal in o čem boš pripovedoval. Idealno je, če se beseda in slika dopolnjujeta. In običajno se številnim kamišibajkanja željnim pedagogom zatakne že pri dramatizaciji zgodbe. Zato je dobro, da se vsak, ki ga ta umetnost zanima, odloči za udeležbo na izobraževalnem seminarju, ki se pri nas redno organizirajo. Tam strokovnjaki podrobno razložijo smisel kamišibaja in s tem tudi spodbudijo spoštovanje do te umetnosti.

Kaj pripravljate v prihodnje in kje vas bo mogoče videti?

V Sloveniji je ta umetnost močno razvita po regijah in tudi na državnem ravni. Imamo tudi društvo Kamišibaj Slovenije, ki kot krovna organizacija skrbi za organizacijo izobraževanj, seminarjev, festivalov … Vsako leto poteka državno tekmovanje, lani je bilo v Velenju, letos bo v Beli Krajini, kamor regijski selektorji uvrstijo izbrane kamišibaje. Ob tem pa številna mesta organizirajo manjše festivale, na katerih je zelo lepo nastopiti. Igor in Jelena Cvetko zadnjih nekaj let redno organizirata mednarodni festival Beli delfin v Piranu, kamor so povabljeni tudi tuji ustvarjalci. V hladnih mesecih koronskega obdobja je takih druženj seveda manj, so pa zato nastali številni novi kamišibaji. Ko pa nastopi toplo vreme, se kamišibajka zunaj in to je pravzaprav tudi najlepše. Mariborski kamišibajkarji smo redni gostje na Festivalu Lent, običajno v okviru Art kampa v Mestnem parku. Kar nekajkrat na leto pa popoldan kamišibaj organiziramo tudi v Lutkovnem gledališču Maribor ali, kar je še lepše, pred njim.

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+