Poznaš koga, ki šale stresa kot iz rokava in si vsak vic, ki ga sliši, tudi zapomni, ga morda celo nadgradi in z njim nato zabava družbo? Morda koga, ki zna vsako, še tako silno zoprno situacijo obrniti na glavo in iz prigode potegniti nekaj smešnega? Ali pa nekoga, ki pripoveduje na tako zabaven in duhovit način, da se smehu kar ne moremo upreti? Humor je posebna vrsta pogleda na svet, pretanjena kot laserski žarek, in je svojevrstna umetnost, ki nadgrajuje naš vsakdan. Dobri komiki, humoristi, šaljivci so neprecenljivi in svojega dela zelo vešči posamezniki. S kančkom humorja začinjen vsakdan je lažji, obenem pa natančno odmerjena šala pogosto osvetli neredko neprijetno ali grenko resnico (od tod tudi rek, da je v vsaki šali nekaj resnice). Je že tako, da dobra šala potrebuje natančno opazovanje sveta in ščepec talenta, da znamo to realnost interpretirati na svoj način. Mojstra humorja in satire sta dvojec Jure Karas in Igor Bračič, ki ju poznamo pod imenom Slon in sadež. Ob prvem aprilu smo z njima spregovorili o njunem delu, humorju in dojemanju sveta, ki nas obkroža – njun izjemni humor pa bo gotovo navdihnil tudi vas. 

Vajino ime izhaja iz čudne in nerazumljive angleške šale, lahko razkrijeta ozadje? 

Jure: Seveda. V tistem času sva bila del gledališke improvizacijske skupine, ki je sodelovala na mladinski izmenjavi v Liverpoolu, kjer so v tistem času (to je bilo še pred Brexitom) govorili angleško. Šala je govorila o »elephantu« in »fruitu« – torej o slonu in sadežu.

Igor: Šala sploh ni toliko nerazumljiva, kot pač samo ni zelo dobra. Gre pa za eno od izpeljank stare dobre fore »zakaj ima slon rdeče oči – da se laže skrije na češnjo«.

Kaj je humor in kakšna sta njegova vloga in pomen v današnji družbi?

Jure: To je zelo široko zastavljeno vprašanje, o katerem so zelo pametni ljudje pisali debele knjige in zelo debeli ljudje govorili zelo pametne stvari, pa vendar poskusimo takole:

Humor je način razmišljanja o svetu, ki prejemnika tega humorja na neki način preseneti. Neskladje med tem, kaj je prejemnik humorja – torej gledalec ali poslušalec – pričakoval, in tem, kaj je dobil, v primeru humorja ustvari reakcijo presenečenja, zabave, smeha. Ni pa vsako presenečenje humorno – ko recimo dobiš domov položnico za prehitro vožnjo po obvoznici, se redkokdo zasmeji. Torej lahko humor definiramo kot presenečenje brez položnic.

Igor: Je pa pomen humorja v današnji družbi najbrž enak kot skozi celotno človeško zgodovino. Je ventil za slabo voljo, nakopičeno v družbi, in istočasno njen kritik. Velikokrat je med prvimi, ki opozori na krivice, neskladja in družbene anomalije, saj je slabe novice laže sprejemati, če se zraven še malo nasmejimo.

Kakšna je razlika med potegavščino, ki smo jih vajeni ob 1. aprilu, in humorjem?

Jure: Tudi potegavščina po mojem mnenju lahko spada pod humor, če je narejena s premislekom. Bistvena razlika med prvoaprilsko potegavščino in humorjem je ta, da potegavščine ne pričakujemo oziroma da ima samo ena udeležena stran uvid v to, kaj se dogaja, druga pa ta uvid dobi šele kasneje – ko je potegavščina izpeljana. Pri humorju v večini primerov gledalec in izvajalec (humorist) ves čas vesta, da se bo dogajalo in govorilo nekaj smešnega – pred humoristom je torej izziv, da to pričakovanje preseže tako, da naredi ali izreče nekaj nepričakovanega, v trenutku, ko vsi pričakujejo nekaj nepričakovanega. Zveni zapleteno in tudi je. Svet nas premalo ceni.

Igor: Če lahko dodatno zapletem, bi bilo bolje reči, da je humor nadpomenka potegavščine, ki je samo ena od formatov šal, znotraj katerih se izvaja humor. Pri vseh oblikah šal, torej pri humorju na splošno, pa je ponavadi najpomebnejše to, kako jih sprejme tisti, ki so mu šale oziroma potegavščine namenjene. Pri dobri potegavščini mora biti na koncu zadovoljen tudi tisti, ki je bil potegnjen, in tega ni lahko doseči.

Od kod črpata navdih za svoje ustvarjanje? 

Jure: Mislim, da pri humorističnem ustvarjanju črpamo navdihe iz istih virov kot vsi drugi – torej iz lastnega življenja, vsega, kar se ti dogaja, pa vsega, kar prebereš v knjigah in na spletu, tistega, kar vidiš v serijah in filmih – skratka vse je material, v katerem lahko iščeš tisti »humoristični potencial«, ki ga eni dogodki imajo, drugi pač ne (samo spomnimo se prej omenjene položnice).

Igor: Če na svet pogledaš s pravega zornega kota, je lahko smešnih veliko stvari, če pa z napačnega, pa je lahko smešno čisto vse.

Velik del vajinega ustvarjanja je tesno povezan z glasbo. Kako se lotevata pojektov, kako poteka vajin ustvarjalni proces?

Jure: Načeloma poskušava stlačiti čim več besedila v čim manj glasbe. Gre za glasbeni ekvivalent pakiranja potovalke za na morje.

Igor: Glasba je pač nujno zlo, sicer se nikomur ne bi dalo stati dve uri pod odrom, pa samo tekste poslušati.

Vama je ljubši osebni stik s publiko, delujeta namreč tudi kot voditelja in nastopata v živo, ali ustvarjanje konkretnih projektov, ki zaživijo šele, ko jih izpustita v svet? 

Jure: Jaz moram priznati, da sem se v zadnjih letih malo razvadil in sem veliko raje doma, kjer pišem, ali pa za kamero kot pa na odru in pred kamero – ker na ta način lahko delam več projektov hkrati. Je pa res, da vsake toliko čisto paše vzeti kitaro v roke in uživati v energiji, ki ti jo lahko da samo neposreden stik z občinstvom in njihovimi telesnimi tekočinami.

Igor: Težko bi rekel, kaj mi je ljubše, zdi se mi, da mi ustreza ravno ta prava mešanica obojega. Zato se tudi trudim, da sem stalno v različne projekte vključen na različne načine in v različnih vlogah. Je pa res, da nam zdaj po dveh letih omejitev vsem malce manjka nekaj pristnega stika s publiko, tako da se že veselim poletnih koncertov. 

S kom bi si želela ustvarjalno sodelovati, če bi lahko izbrala kogarkoli, in zakaj? 

Jure: Z vsemi glasbenimi skupinami, ki imajo v imenu žival – se pravi od Koala voice do Arctic monkeys.

Igor: Pa seveda z vsemi bogatimi meceni, ki so mnenja, da za humor nikoli ni škoda denarja in da je pomembno, da delaš, kar želiš.

Kaj bi svetovala otrokom in najstnikom, ki bi želeli iti po vajini poti? 

Jure: Ne počnite tega. Razen če si res želite. Če si pa res želite – veliko vadite, pridobivajte izkušnje na vseh področjih in poskušajte o vsem, kar počnete, vedeti največ. 

Igor: Sploh pa pustite najino pot pri miru, zakaj bi se morali vsi gužvati tukaj. Bodite raje odvetniki.