Naslov intervjuja ... Intervju z ...

Kar nekaj let je že preteklo, odkar so takrat mlado samostojno državo Slovenijo preplavili plakati z napisi: Vsi drugačni – vsi enakopravni. Za temi besedami stoji preprosta resnica, da smo ljudje raznoliki, da pa imamo vsi enake pravice. V resničem življenju ni zmeraj tako, zato so še toliko pomembnejša prizadevanja vseh nas, da bi živeli v pravičnejšem svetu. Več kot polovica svetovnega prebivalstva je ženskega spola in mnoga stoletja so imele ženske bistveno manj pravic kot moški. Iz ženskega boja za enakopravnost je izšel mednarodni dan žena, ki ga 8. marca obeležujemo že od leta 1917. Marsikdo bi danes, ko se zdi, da so moški in ženske že povsem enakopravni, rekel, da nadaljevanje boja za enakopravnost ni več potrebno, kot pa razkriva naša sogovornica, iskriva in energična ter neutrudna borka za enakopravnost, feministična avtorica red. prof. dr. Eva D. Bahovec s Filozofske fakultete v Ljubljani, se v takem razmišljanju skriva kar nekaj pasti. Z njo smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 8. marec danes, zakaj ga potrebujemo in kako lahko vsi doprinesemo k nastanku boljšega in pravičnejšega sveta. 

Avtorica: Ana Pandur

Zakaj praznujemo dan žena (tj. kakšen je zgodovinski pomen 8. marca in kakšen pomen ima danes)? 

Mednarodni praznik žensk, 8. marec, je povezan z družbenim gibanjem za osvoboditev žensk z začetka dvajsetega stoletja. Tako kot se danes delavci upirajo in organizirajo v stavkah, ko prekinejo delo, da bi pokazali na nevzdržnost delovnih razmer in nujnost spremembe na bolje, so se takrat ženske iz delavskega razreda združile, povezale in uprle težkim življenjskim razmeram, v katerih so živele. Njihove zahteve so bile osredotočene na razširjanje idej o enakosti na eni strani, na drugi strani pa na poulične spopade in praktične boje za odpravo zatiranja in moške dominacije.

Poseben prostor je pripadel boju za volilno pravico. Moški so že dolgo imeli splošno volilno pravico, medtem ko so jo ženske dobivale počasi in postopoma. Najprej se je to zgodilo leta 1896 na Novi Zelandiji, najpozneje pa v Evropi, v Švici v začetku 70. let 20. stoletja. Če imate priložnost popotovati po Novi Zelandiji, vam bodo vodiči povedali, da je bila to prva država na svetu, kjer so lahko svoje politične predstavnike in voditelje volile tudi ženske.

Danes pa je to dan, ko se moški spomnijo svojih partneric, žena, mater in še koga. S tem je povezana navada, da ženske in matere obdarimo z rožami ali bonbonjerami. Ali pa s knjigami, ki so lahko prav knjige o enakopravnosti – o različnih oblikah neenakosti in načinih, kako jih presegati. To je povezano tudi z našimi telesi: kako se oblačimo, gibamo, sedimo in se sprehajamo. Raziskave kažejo, da ženske zavzamejo veliko manj prostora in se tudi veliko manj »čepirijo« vsenaokoli. Sedijo s prekrižanimi nogami in se vedejo skromno in neopazno. Po drugi strani pa se veliko urejajo, ličijo, frizirajo, skrbijo za pogled drugih in Drugega. Skrbijo za to, kako bodo videti drugim. Nenehno imajo občutek, da so videne – da jih gledajo, bodisi fantje in moški bodisi neka abstraktna instanca. Vsi imamo nelagoden občutek, da nas lahko nekdo gleda in nadzira, a za žensko to velja še v veliko večji meri.

Zakaj je enakopravnost med spoloma pomembna? 

Nobena družba, ki temelji na zatiranju in podrejanju, ne more omogočiti srečnega življenja v skupnosti. Oblike podrejanja so bile v zgodovini različne, njihove žrtve pa različne skupine ljudi, od Judov v Evropi, ameriških črncev v Združenih državah, delavskega razreda v raznih delih sveta. Čim se v kupeju sreča več ljudi, piše Simone de Beauvoir v knjigi Drugi spol, takoj pride do razlikovanja in do ločevanja na »nas« in »one«. Črnci so drugi za belopolte, Judje za Nejude in nenazadnje ženske za moške. Kolikor daleč nazaj nam seže oko, toliko časa so obstajale ženske, a vedno so bile podrejene. Vsi ostali Drugi in podrejeni so nastali: Judje so nastali z judovsko diasporo, ameriški črnci z uvedbo suženjstva. Ženske pa niso zgodovinska kategorija – od nekdaj so obstajale in od nekdaj so podrejene. Tega ni mogoče razložiti ne biološko ne psihološko ali zgodovinsko – je pa treba čim prej spremeniti. Pomembno je, da bi lahko živeli v družbi enakovrednih državljanov in državljank. Lahko smo vsi različni in drugačni, a med nami morajo vladati odnosi enakopravnosti. 

Enakopravnost je pomembna, ker je to ena od osnovnih značilnosti življenja v človeški družbi. To je zahteva civilizacije in vse bolj razširjenega procesa civiliziranosti. Tako kot jemo z vilicami in noži, smo tudi solidarni drug do drugega, živimo v skupnosti in ne kot višji in nižji, bolj in manj pomembni – moški in ženske …

Kaj se skriva za besedo feminizem, kdo so bile najbolj znane borke za pravice žensk?

Feminizem je zavzemanje za enakost in boj proti diskriminaciji in podrejanju. Zavzemanje za enakost in nediskriminiranost je zapisana v ustavo kot najvišji pravni akt države: državljani Republike Slovenije so enakopravni ne glede na telesno konstitucijo (in telesno prizadetost), spol, veroizpoved ali svetovni nazor, socialno in kulturno poreklo. Vse različni – vsi enakopravni. To so osnovne človekove pravice. Zapisane so v zakonih. Za njihovo uresničevanje pa sta potrebni tudi ugodna in naklonjena družbena atmosfera in osveščenost vsakega posameznika in posameznice. Sodobna demokratična država mora poskrbeti, da je diskriminacija čim manjša, in ustvarjati pogoje za to, da bi bila enakost tudi resnična – ne samo zapisana na papirju. V javnem življenju to pomeni, da moramo ženskam kot »drugim spolom« omogočiti, da so izbrane in vključene v vse segmente družbe: v politiko, parlament in vladne organe, v znanost, v umetniške prakse. Seveda to vključuje tudi šolo – tudi v šolskem življenju moramo omogočiti možnost izbire, ki bo tudi dejanska možnost – da se bodo deklice vključevale v tehnične šole, univerze in poklice na eni strani, in na drugem ekstremu – da bodo moški opravljali poklic vzgojiteljev v otroških vrtcih.

Znane borke in vidne osebnosti so obstajale v domala vseh obdobjih. Iz poznega srednjega veka poznamo Christine de Pizan, ki se je borila proti slabim mnenjem in ocenjevanjem – natančneje proti podcenjevalcem žensk. To je bil čas Romana o roži, pa tudi čas zelo sovražnega odnosa, pisanja in obravnavanja žensk. Ali naj se hudujem, da sem se rodila v ženskem telesu, se sprašuje Christine? To je seveda retorično vprašanje. Seveda ne. Lahko pa se hudujem in pritožujem nad tem, da so ženske podrejene, da jih klevetajo in obtožujejo po krivem. To je bilo potem postavjeno v ospredje tudi v obdobju razsvetljenstva in francoske revolucije. Poleg Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki je bila sprejeta v francoski skupščini že prvi dan revolucije, imamo tudi Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke, ki jo je napisala Olympe de Gouges in v kateri zahteva enakost tudi za ženske. Vendar ta deklaracija ni bila nikoli »uradno« sprejeta. 

Vse to se je začelo spreminjati v sredini dvajsetega stoletja, ko so mednarodne organizacije, kot je Unesco, začele zagotavljati enakopravnost na različnih koncih sveta. Razlike pa so še danes zelo velike: evropske ženske imajo veliko več možnosti v izobraževanju in poklicih, bolje so plačane in nasploh živijo s kar najmanj omejtvami. Ženske v nekaterih bližnjevzhodnih državah še vedno ne morejo voziti avtomobila, saj jim ni dovoljeno opravljati vozniškega izpita. Spet drugje so prisotne druge omejtive. Znane so tudi razprave o tem, kako naj bodo ženske oblečene, ali naj nosijo razna pregrinjala, zakrivala in feredže oziroma burke, iz katerih se vidi le del njihovih obrazov, včasih pa samo oči, ali pa naj bo to prepovedano, saj je moderna država sekularna, brez religije in drugih posebnih vplivov. 

Ali se je danes sploh še treba boriti za pravice žensk, in če da, zakaj? 

Pravice žensk so zagotovljene z zakoni, v vsakdanjem življenju žensk pa je še vse drugače. Za enako opravljeno delo so slabše plačane, femininizirani poklici, v katerih prevladujejo ženske, so slabo finančno vrednoteni. V novih službah raje zaposlujejo moške zaradi bojazni, da bodo ženske dalj časa odsotne zaradi porodniškega dopusta, nege majhnih otrok in podobno. 

Kaj pomeni enakopravnost v vsakdanjem življenju? 

Enakopravnost bi morala biti zagotovljena na vseh področjih: v šoli, službi in doma. V družini bi si morali deliti delo, od nakupovanja in kuhanja do pospravljanja in popravljanja stanovanjskih okvar. Prav tu so še vedno velike razlike. Ženske veliko več časa negujejo otroke, veliko dalj časa oziroma več ur na dan kuhajo kot moški in opravljajo druga gospodinjska opravila. Zelo hitro se v skupnem življenju uveljavijo nekakšne navade, v skladu s katerimi ženske opravijo veliko več domačega dela kot moški. Za to pa niso nagrajene – to je neplačano žensko delo. To je treba seveda spremeniti. Vsekakor je bolje, da so hišna opravila enakomerneje razporejena, nič manj pomembno pa ni, da država zagotovi različne in dobro dostopne oblike organiziranega otroškega varstva.

Kako lahko tudi otroci – tako dečki kot deklice – ponotranjijo osnovna izhodišča feminizma in ravnajo v skladu z njimi?

Tu je najpomembnejše vsakdanje življenje v vrtcu in šoli, pa seveda tudi doma. Če bomo deklicam v vrctu kar naprej naročali, naj vzamejo metlo v roke in počistijo igralnico, dečkom pa bomo – kot močnim – nalagali težja dela premikanja pohištva in prinašanja in še česa, bomo vzorce diskriminacije le še okrepili. Deklice se od malega učijo, pravijo raziskovalke, kako izgubljati. Če pri matematiki deček ne pozna snovi, učitelji – in učiteljice – to pospremijo s komentarjem, da saj so brihtni, ampak so tako aktivni in se nimajo časa naučiti. Deklice pa veljajo za pridne in prizadevne – veliko bolj kot za nadarjene in inventivne. Ena možnost je, da organiziramo ločen pouk za matematiko, kjer dosegajo boljše rezultate dečki, in za jezike, v katerih po rezultatih prednjačijo deklice. Pogosto se zgodi, da v takih okoliščinah laže spregovorijo in se aktivno vključijo v delo. Po drugi strani pa je prav ločevanje po spolu lahko vir novih razlikovanj in podrejanj …

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+