»Telesno in duševno zdravje sta enakovredna člena v definiciji popolnega zdravja in sta zelo tesno povezana.«
 Maja Kolšek Šušteršič

Dolge pravljične ure, ko pomirjujoč glas tebi ljubega človeka – mame, očeta, starih staršev ali pa učiteljev – slika čudežne pravljične svetove. Pomisliš kdaj na to, kako nenavadno je, da ob poslušanju ali prebiranju zgodb pred seboj kar zares vidimo dogajanje, ki se v naši domišljiji odvija kot film? Besede, ki pronicajo v ušesa, in podobe, ki se za vedno vtisnejo v spomin, ko s prstom drsiš po ilustracijah. 

Rojstni dan velikega pravljičarja, H. C. Andersena, je posvečen otroškim knjigam, njihovemu izjemnemu pomenu na življenja in razvoj otrok ter na neodtujljivo dediščino, ki jo v otroštvu prebrane knjige predstavljajo kasneje, v odraslosti. Ob mednarodnem dnevu knjig za otroke smo spregovorili z izjemnima avtoricama, pisateljico in ilustratorko, ki vsaka na svoj način, z besedo in podobo, oblikujeta številne mlade ljudi pri nas in v tujini. 

Pisateljica in profesorica dr. Aksinja Kermauner z izjemno empatijo in pronicljivostjo združuje svet slepih in slabovidnih s svetom videčih, ilustratorka in profesorica Suzi Bricelj pa s pomočjo magije in veščine podob napisane svetove pripenja v svet pogleda in spomina. 

AKSINJA KERMAUNER

Kaj je najpomembneje pri literaturi za otroke – vsebina, sporočilo, slog ali kaj drugega? Zakaj?

Vse to. Otroci (in seveda tudi odrasli) radi berejo zgodbe, navdušuje jih sledenje poteku dogajanja, ki naj bo živahno in napeto. Samo sporočilo lahko nevsiljivo skrijemo med vrstice. Kajti če je sporočilo preveč očitno, lahko zdrsnemo v pedagoško literaturo, ki lahko hitro odbije bralca. Slog naj bi bil čvrst in razumljiv, tu ni prostora za preveč bravur, seveda pa ne podcenjujemo mladega bralca. 

Kakšna je razlika med literaturo, namenjeno otrokom, in literaturo, namenjeno odraslim, z vidika avtorja ali avtorice? 

Pisanje je odgovorna zadeva. Ne moreš pisati kar tja v en dan, še posebej ne za otroke. Literatura, prebrana v mladosti, lahko izjemno vpliva na občutljive mlade duše, zato premišljeno sedemo za pisalno mizo. Pisatelji za otroke se moramo zavedati, da vzgajamo bodočega bralca – no, to bi nam morali priznati tudi pisatelji za odrasle, ki se dostikrat podcenjevalno obnašajo do otroške in mladinske literature. Pravzaprav jim mi pripravimo teren. Če bomo oblikovali mladega človeka v strastnega požiralca knjig, bo to ostal tudi kot odrasel.

Ali ima otroška literatura samo estetski ali tudi izobraževalni namen?

Oboje. Kot rečeno, izobraževalne momente lahko nevsiljivo skrijemo v zgodbo, ki naj ne bo banalna. Je pa estetika tudi izjemno pomembna. V meni še vedno odmevajo verzi poezije Daneta Zajca in Gregorja Strniše, ki sta mi jih kot otroku brala starša. 

Katero je vaše najpomembnejše vodilo pri snovanju otroške literature?

Ne podcenjevati mladega bralca! Otroci dojemajo precej več, kot jim radi pripišemo. Bralca ne izpustiti pred koncem knjige! Dolgočasne knjige so grozna stvar.

Katere so lastnosti, ki jih mora imeti avtor ali avtorica literature za otroke?

Domišljija, zmožnost empatije, veliko jezikovno znanje. Odgovornost. In še enkrat odgovornost.

Imate kakšne prihajajoče projekte, ki bi jih želeli omeniti? 

Načrtov je toliko, da jih skoraj ne znam našteti. Najbolj se veselim napete mladinske trilogije Srebrna sekira, ki bo med realne kraje (Ptuj, Kras, Ljubljana) vpletala fantazijske elemente. Piševa jo s književnikom Silvestrom Vogrincem. Pa knjige za otroke z okvaro vida, tako imenovane tipanke. Moji študenti so na tem področju zelo inovativni in skupaj ustvarjamo nove vsebine. Snujemo tudi zbirko slikanic, narejenih v lahko berljivem načinu. Trenutno pa se ukvarjam s knjigo o gluhem kiparju Štreklju, ki bo prevedena v slovenski znakovni jezik.  

SUZI BRICELJ 

Kakšno vlogo v otroških knjigah igrajo ilustracije? 

Ilustracije imajo izredno pomembno vlogo, saj skupaj z besedilom, če je knjiga tako zasnovana, tvorijo sporočilo. Poznamo namreč tudi knjižne oblike, kjer pripoveduje samo lustracija, t. i. slikanice brez besed, poimenovane so tudi kot tihe knjige. 

Ilustracija omogoča bralcu/gledalcu, da sprejema pripoved na več ravneh, na semantični in tudi estetski ravni. Ravno estetsko raven, ki ima čustveno-spoznavno vlogo, nestrokovna javnost pri slikanicah pogosto slabo razume, zato je izredno pomembno, da se spodbujajo, razvijajo in upoštevajo strokovne smernice, pa tudi vizualno opismenjevanje bralcev.

Na kaj mora biti ilustratorka ali ilustrator pozoren, ko ustvarja ilustracije za otroke različnih starosti? 

Predvsem moraš razumeti, poznati in čutiti svojo »ciljno publiko«. Seveda so v določenih starostnih stopnjah otroka primerne specifične teme in likovni nagovor, ki je otroku razumljiv in omogoča uspešno komunikacijo, obstajajo namreč določene oblike vizualne komunikacije, ki vsebujejo na primer cinizem ali sarkazem, ali pa erotične vsebine, razumljive le odrasli bralni publiki. Ko ilustriram za otroke, me znotraj širše starostne skupine, npr. predšolski otroci, starostna skupina zanima še specifičneje, saj je od tega odvisno, kako oblikuješ junake, kako zasnuješ likovni dogajalni prostor in še marsikaj. 

Katero je najpomembnejše vodilo pri vašem delu, kadar ustvarjate otroške ilustracije? 

Vodil je več in so združena v želji, da ustvarim ilustracijo, ki jo bralec razume, kjer pridobi novo spoznavno izkušnjo in mu ta, če je tak namen projekta, lahko tudi pomaga razrešiti kakšno vprašanje ali celo stisko. Pomembno mi je tudi, da bralcu nudim užitek gledanja in odpiranja lastnih miselnih procesov oziroma domišljije. Pogosto z ilustracijo tudi opozorimo na stvari ali dogodke, ki jih marsikdo (predvsem odrasli) spregleda, so pa lahko pomembni za otroški svet dojemanja.

Kakšna je razlika med »lepo« in »dobro« ilustracijo, kajti kvalifikator lepo se pogosto pojavlja v vsakdanjem govoru, ni pa nujno točen? 

Vprašanje ni enostavno, sploh če ga obravnavamo tudi skozi pogled strok, na katere stroka ilustracije meji ali s katerimi je v presečišču (vizualna komunikacija, likovna umetnost, filozofija umetnosti ipd.). Oznaka lepo je po mojem mnenju v presojanju ilustracije nezadostna, saj je treba v takem primeru lepo opredeliti. Tu si lahko pomagamo s poznavanjem likovnega jezika in njegove gramatike. V komunikacijskem smislu pa kategorijo lepo razumem kot nezadostno tudi z vidika uspešnosti vizualne komunikacije, kjer se sprašujemo še, ali je sporočilo razumljeno, ali je ustvarjeno ustrezno ciljni publiki itn.

Kdo lahko postane ilustrator/ka? Kakšne so predispozicije za to? 

Ilustrator lahko postane vsak, ki ima željo in osnovne sposobnosti za vizualno izražanje misli.

Je pa za kakovostno opravljanje poklica ilustrator/ka potrebna tudi izobrazba, ki se lahko začne že zelo zgodaj in se razvija, če ima otrok le dovolj spodbude doma in v šoli. Strokovna poklicna pot se lahko nadaljuje tudi skozi srednješolske programe in kasneje na visokošolskih inštitucijah, kot je Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer uspešno nudimo visokošolsko izobrazbo na tem področju, s tem pa skrbimo tudi za nadaljni razvoj stroke.

Morda še beseda o stripu? 

Strip je specifična oblika vizualno-verbalne komunikacije, ki se je do danes razvil v izredno razvejano področje in ob bolj komercialni rabi dosegel tudi najvišje ravni umetniškega izraza. Danes je ob vseh drugih oblikah vizualnega sporočanja še vedno zelo vznemirljivo področje za mlade bralce in snovalce in kot kaže, bo tako še nekaj časa.

Imate kakšne prihajajoče projekte, ki bi jih želeli omeniti? 

Trenutno ilustriram lepo pripoved Miroslava Košute, v načrtih pa imam tudi nekaj svojih zamisli, ki jih želim razviti v knjižni obliki.

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+