»Ples je nenehna sprememba in pretakanje, ki ga lahko izkusimo na sebi.« Magdalena Reiter, plesalka inkoreografinja

Verjameš, da lahko vsi plešemo, da ples ni le za izbrano peščico, ampak tvori skupnost, pomaga sprejeti in razumeti svoje telo, tudi svoje misli in svet okoli sebe?

Skozi ples lahko pronica in sije vse to, o čemer ne moremo ali ne znamo (spre)govoriti, celotna paleta čustev in izkustva. V plesu se družimo, zabavamo, izpopolnjujemo in tudi rastemo – naj je v domači dnevni sobi ali pa na odru najpomembnejših gledališč. Znamenita koreografinja Pina Bausch je nekoč rekla: »Plešite, plešite, sicer smo izgubljeni!« – da je ples torej eno temeljnih izraznih sredstev. Kot pravi naša sogovornica Magdalena Reiter, ena naših najvidnejših plesalk in koreografinj na področju sodobnega plesa in gledališke koreografije, prav ples lahko presega in izraža to, česar besede ne zmorejo. 

Ples se kaže skozi številne plesne zvrsti, a kaj se skriva v sami srčiki plesa? Kaj je ples?

Kaj je ples… Zame se ples začenja tam, kjer se konča beseda, tam, kamor beseda ne seže. Ples ne tekmuje z besedo, besedilom, tudi zato ga je tako težko ubesediti. Ples je stanje, dogajanje, ki je v nenehnem nastajanju, kot svet, v katerem živimo. V plesu lahko to nenehno spreminjajoče se stanje izkusimo in opazujemo na sebi. 

Ples ima številne zvrsti, vi ste ena od najbolj referenčnih ustvarjalk na področju sodobnega plesa. Katere so najpomembnejše značilnosti sodobnega plesa v primerjavi z drugimi zvrstmi plesa – baletom, hiphopom, folklornim plesom? 

Najbolj značilna razmejitev med bolj tradicionalnimi zvrstmi plesa in sodobnim plesom je jezik, ki je v rabi v sodobnem plesu. Ta jezik je manj kodificiran. To pomeni, da ni določenih figur in korakov, ki jih uporabljamo (kot na primer v baletu, kjer delamo samo kompozicije znotraj že znanih in poimenovanih korakov). V sodobnem plesu pa vedno znova iščemo »vokabular« gibov, ki jih za določeno temo, ki jo obravnavamo, potrebujemo. Gre za neke vrste slovar, nabor gibov, ki se jih odločimo uporabljati. Druga razlika je ta, da se v mnogih plesnih zvrsteh išče popolnost, v sodobnem plesu pa je tehnika sicer pomembna v naboru različnih sodobnoplesnih tehnik, vendar sodobni ples vključuje tudi osebnostni element vsakega posamičnega plesalca in/ali koreografa. 

Kakšna je vloga plesa v današnjem svetu, zakaj je pomemben za posameznike in družbo nasploh? 

Mislim, da je vloga plesa vse pomembnejša, saj živimo v svetu, v katerem nam za vse, kar se dogaja okrog nas, zmanjkuje besed. Ta percepcija se blazno spreminja tudi pri mladih, s tem, kako dojemajo svoje telo, kako se skozenj izražajo, kako je njihovo telo v nenehnem procesu nastajanja in postajanja. Ples je medij, ki ima moč, da te spremembe izrazi, da ne ukaluplja v ozke segmente, ampak razpira in daje svobodo preobrazbam. Če se recimo osredotočimo na t. i. »body image«, torej dojemanje lastnega telesa, sploh v obdobju najstništva, sama zagovarjam vse plesne zvrsti, ki so bolj odprte, kar zadeva dojemanje zlasti ženskega telesa. Telo v baletu je recimo zmeraj predpubertetno telo, ki ne vključuje transformacije v odraslo žensko telo, medtem pa sodobnejše plesne prakse ne iščejo popolnosti telesne zgradbe, ampak se osredotočajo na izražanje stanj, izkušenj, težav. Kot je svet neoprijemljiv in v stanju nenehne transformacije, je telo, ki ga uporabljamo v vseh sodobnejših plesnih praksah (tudi v sodobnem baletu, različnih plesnih fuzijah, urbanih plesnih zvrsteh itd.), svobodnejše, te zvrsti plesa dovoljujejo drugačno telesno samopodobo, ki ni zgolj heteronormativna in tradicionalistična. 

Kako pa se ples odraža v skupnosti, jo tvori? Predzgodovinski ples je namreč močno povezan s skupnostjo.

Ples je od svojega začetka povezujoč. Tako so nastali prvi plesi, tudi ena od etimologij koreografije izhaja iz skupnosti (gr. »χορεία« pomeni krožni ples več plesalcev). Ravno zadnjič sem brala, kako so bili folklorni plesi zmeraj naravnani na to, da ohranjajo skupnost, da so do neke mere katarzični in da skozi telo – ali preko vrtenja, izčrpavanja, bodisi bližine ali dotika, ki ga omogoča vsak ples, presežemo neko trenutno stanje nadzora in vstopimo v transcendentalno, metafizično občutje, torej v nekaj, kar je večje od zgolj naše zavesti. S tem, ko plešemo skupaj, ali pa tudi s tem, ko gledamo ples – gledanje plesa namreč vključuje gledalca, ki skozi ritem plesalca, skozi opazovanje telesnega napora sam doživlja neke vrste katarzo. To je pomembno kot neki skupinski transformativni dogodek, podobno kot na primer ogled nogometne tekme, vendar brez točkovanja, saj nismo naravnani na končno točkovanje, ampak videno pretvarjamo v izkustvo, v empirično izkušnjo. 

Kaj pa ples in sodobna družba, sodobne tehnologije?

Ples je nove tehnologije vključil od začetka. Že v 90. letih 20. stoletja je W. Forsythe, eden najpomembnejših sodobnih koreografov 20. in začetka 21. stoletja, na računalniku pripravljal koreografije – na matricah ljudi, virtualno – in jih nato prenašal v živo, čeprav je to zelo zapleten postopek. Pogosto se tehnologije vključujejo tudi v predstave, ali preko očesa kamere ali tudi preko telefona, fotografije ipd. V bistvu se dojemanje tega, kako gledamo stvari v živo, spreminja. Imamo primerjavo med tem, kako je videti dogodek v živo, v totalu, naproti temu, kako je videti neki posamičen odsek. To nam daje povsem drugo sliko. 

In ko sva že pri odnosih, kakšen je tisti, ki se tvori med plesom in glasbo? 

Za marsikaterega koreografa in tudi za marsikatero plesno zvrst je glasba prvi partner. A vendar imajo različne plesne zvrsti različen odnos do glasbe. Toda ker ples nasploh deluje onkraj besede, glasba naznanja atmosfero – spremeni ali podpre dogajanje na odru in določa ritem, ustvarja pulz. Lahko nas podpre v vzdušju, ki ga ustvarjamo, ali pa gre v njegovo nasprotje, ki tako tvori povsem drugo, nasprotno dinamiko in protiutež.

Kako ste se odločili za poklic plesalke in koreografinje, kakšna je razlika med enim in drugim poklicem? 

Zelo zgodaj sem vedela, da se hočem posvetiti plesu, najprej sem zaključila klasično baletno šolanje, ob nastopu adolescence pa sem se začela spraševati o baletu kot takem in o tem, kako skozenj dojemamo telo in samo plesno zvrst, zato sem se obrnila k sodobnemu plesu in koreografiji. Vsak koreograf je plesalec – z zelo redkimi izjemami – saj moramo vedeti, kako deluje telo, kako iskati različne možnosti izražanja skozi telo. A razlika med koreografom in plesalcem je velika. Kot plesalci usmerjamo energijo v to, da najdemo način, kako neko stanje ali čustvo prevesti v telo, da je jasno prepoznavno. Zgolj skozi telo. Pri koreografiji pa gre za večjo sliko, občutek je, kot da gledamo s ptičje perspektive, z drona. Delamo hkrati smisel in kompozicijo, za kar plesalci niso zadolženi.

Kako je videti vsakdan koreografa, kako potekajo vaši ustvarjalni procesi? 

Ustvarjalni proces se vselej začne z idejo, vprašanjem, z nekim blaznim zanimanjem. Z malo fascinacijo, recimo. To fascinacijo nad temo začnem raziskovati in se vprašam, kako jo lahko prevedem v različne fizične naloge, v iskanje giba ali odnosov med plesalci. Ko z ustvarjalno ekipo (dramaturgom, glasbenikom, scenografom itd.) zaključimo predpripravo, delo nadaljujemo v studiu s plesalci ali pa plesalec sam v studiu, če gre za solo predstavo. Potem so pred nami dolgi tedni vaj, ki se navadno začnejo z improvizacijami, potem pa se materiali izpopolnjujejo in oblikujejo v predstavo. 

Na katerih poljih se še lahko udejstvujejo plesalci in koreografi? 

Mnogi plesalci in koreografi opravljajo tudi pedagoško delo (na tečajih, v šolah in na umetniških akademijah), mnogi plesalci nastopajo v gledaliških predstavah, tudi v filmih. Precej veliko koreografov sodobnega plesa pa sodeluje z gledališkimi režiserji, kjer ustvarjajo koreografijo ali odrski gib v odrskih predstavah. Nekaj pa je tudi koreografov, ki se ukvarjajo s teorijo plesa, vodijo seminarje, pišejo knjige in predavajo, povezujejo različna teoretska polja. 

Kako lahko praznujemo svetovni dan plesa?

Predvsem tako, da poskusimo stopiti izza zaslonov telefonov ali zgolj verbalne komunikacije. Da poskušamo opazovati gibanje, tudi svoje vsakdanje gibanje. Vsako gibanje, ki ga opazujemo, v sebi nosi ples in je do neke mere koreografija. S tem se lahko igramo – kako bivamo brez računalnika, onkraj besede … S tem lahko odkrivamo nove situacije, nove socialne situacije, igre, ki odpirajo naše domišljijsko polje. To je zabavna igra, ki se jo lahko igramo vsak dan, vsaj nekaj minut. 

Imate kakšen nasvet za otroke in mlade, ki bi se želeli posvetiti plesu? 

Predvsem želim, da sledijo svojim fascinacijam. Ples jih lahko zapelje v svoje široko polje, odprto polje, saj obstaja toliko plesnih zvrsti in plesnih fuzij. Ples jih lahko zapelje tudi nekam drugam. Če jih zanima ples, naj izpopolnjujejo svojo vsakdanjo domišljijo, veliko berejo in se izobražujejo, seveda pa tudi izpopolnjujejo svojo plesno tehniko, ki je enako pomembna kot pri ostalih umetniških zvrsteh. 

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+