Odrasli in otroci smo enakovredni, kar pomeni, da imamo kot človeška bitja enako vrednost in da si otroci povsem enako zaslužijo, da jih jemljemo resno, kot si to zaslužijo odrasli. Ivana Gradišnik, Familylab

Mami, mamiiii, mamiiiiiiii! Tvoji starši se gotovo še spominjajo, kako so kot otroci z dvorišča klicali mamo, če so bili lačni, žejni ali pa so želeli igro podaljšati za urico ali še malce dlje. Danes je tega nekoliko manj, saj se je življenje spremenilo, pa vendar … Mama je zmeraj tukaj, da stoji ob strani. V tem mesecu, natančneje 25. marca, tako pri nas obeležujemo materinski dan, dan, ko se spomnimo na mame in na to, kako pomemben prostor imajo v naših življenjih. Je že tako, da je mama za vsakega otroka ena sama in najboljša. In ni zaman rek, da se z otrokom rodi tudi mama, naj bo biološka, posvojena ali oseba, ki ljubeče skrbi za svojega otroka – starševstvo je nekaj, česar se učimo iz dneva v dan. O starševstvu, čustvih in vzgoji smo se pogovarjali z Ivano Gradišnik, briljantno, duhovito in neposredno sogovornico, vodjo Familylaba, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti vrednote in načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju, znani danski družinski terapevt Jesper Juul. 

Avtorica: Ana Pandur

Kako in zakaj ste se začeli ukvarjati s temami, povezanimi s starševstvom? 

Psihologija me je zanimala od nekdaj. Že v tretjem, četrtem razredu osnovne šole sem, recimo, strastno prebirala psihološki roman, Dostojevskega, Dickensa, take reči … Vsa leta svojega življenja, tudi ko sem delala še kot novinarka ali prevajalka, sem nenehno prebirala, raziskovala, študirala take vsebine, to me je od nekdaj privlačilo. Gotovo tudi zato, ker sem tako predelovala svoj odnos s staršema in svoje otroštvo, ki – tako kot praktično vsako – seveda ni bilo idealno. Vedno sem bila tudi precej nadarjena za nastavljati rame in uho raznim ljudem glede raznih tegob, pač tak človek sem. Težnja pomagati drugim in »reševati svet« je pomemben del tega, kar me v življenju žene, da počnem, kar počnem. To je včasih seveda tudi kontraproduktivno, ker se takšni ljudje dostikrat priženemo do izgorelosti, če ne pazimo dovolj na ravnovesje med odgovornostjo zase in za svoje življenje ter t. i. družbeno odgovornostjo, torej odgovornostjo, ki jo čutimo tudi za svet okrog sebe in skupnosti, v katerih živimo. 

Nazadnje pa je bila serija usodnih naključij tista, ki me je pripeljala do tega, da sem ustanovila Familylab in se podala na to pot. Zdaj je od tega že skoraj petnajst let in očitno je, da sem v tem času našla neko svoje poslanstvo, ki pa najbrž, kolikor se poznam, celo ne bo moje zadnje. Ljudje, ki smo nagnjeni k samouštvu, avtonomnosti in freigeistovstvu se radi preizkušamo v novih in novih izzivih. 

Menite, da je obeleževanje materinskega dneva dandanes aktualno ali preživeto in zakaj? 

Pojma nimam. Sama sem še iz generacije, ko niti nismo vedeli, da obstaja t. i. materinski dan. Obhajali smo 8. marec, ki je bil hkrati nekako namenjen tudi materam, ne le »delovnim ženskam«. Potem je prišla osamosvojitev in z njo praznovanje materinskega dneva. Sama do te sorte praznikov že nasploh nimam posebnega odnosa, enostavno nisem tip, ki bi mu rožice ali čokoladice na ta dan (ali pravzaprav tudi katerikoli drugi) karkoli pomenile. Poleg tega sem po naravi rahlo skeptična ali sumničava do raznih kultov, med katere gotovo sodi tudi tako imenovani kult materinstva ali predstava o »brezhibni materi«. To me samo odbija. Osebno torej te sorte praznikov ignoriram in tudi od nikogar nič ne pričakujem. Menim tudi, da se spoštovanje, naklonjenost, hvaležnost, solidarnost, bližina, stik, ljubezen in podobne reči dosti bolje in lepše naklanjajo sproti, kakor pač hodimo skozi življenje, glede na naša pristna čustva – ne pa po zaslugi umetnih opomnikov v obliki takšnih praznikov. Ampak to je moje osebno mnenje in ob tem nikakor ne menim, da je neumno, če kdo drug take praznike ceni in spoštuje. Predlagam pa, da vsak zase z neko mero resnosti razmisli o vsem tem, zato da se dokoplje do lastnega pogleda, lastnega odnosa do teh »dnevov«. Samo slediti neki konvenciji ali tradiciji zato, ker »to vsi počnejo« ali »ker se spodobi«, se meni osebno zdi malo preslab razlog. Karkoli počnete, počnite zato, ker to hočete in ker vam je dejansko mar in vam to tudi nekaj zares pomeni. To je po mojem ključno, vse ostalo je manj pomembno.

Kakšna je razlika med starševstvom nekoč in danes?

Zdi se mi, da je največja razlika v tem, da se nekoč starši niso tako zelo in tako množično spraševali o tem, ali so dovolj dobri starši, ali ravnajo prav ali narobe, ali bi morali drugače, kako bi lahko drugače in tako dalje. Nekoč so bili takšni starši med izjemami, zelo redki. Danes to sploh ni več izjema, ampak prej pravilo. Staršev nekoč tudi ni tako zelo zanimalo, kdo so njihovi otroci – kaj jih žene, kaj imajo radi, česa ne, kako razmišljajo, kako čustvujejo, kakšne strasti imajo, kaj jih boli, onesrečuje – ali razveseljuje. Staršev to ni zanimalo ne zato, ker bi bili takrat hudobni ali slabši starši od današnjih, ampak zato, ker se o tem nekoč ni spraševal nihče o nikomer! Ko sta bila moja starša majhna, ni nikomu padlo na pamet, da bi se kaj posebej zanimal za to, kaj hoče ali kaj meni otrok. Otroci so bili za to, da se jih je čim manj slišalo in da so ubogali. Danes starši z večjo mero samokritike obravnavajo svoje starševstvo in več vlagajo v to, da se izobražujejo tudi v tej veščini. To samo po sicer še nič ne pomeni, ampak če me vprašate, kaj je največja razlika, se mi zdi, da to. In še ena reč je: danes starši niso več v večini prepričani, da je otroke treba disciplinirati s tepežem ali takšno in drugačno fizično kaznijo. Glede tega smo vendarle krepko napredovali. Večina staršev, ki danes še tepe ali udari otroka, tega ne počne iz prepričanja, ampak zgolj nemoči ali nezmožnosti obvladati se. Nato pa pridejo k nam na svetovanje in prosijo, naj jim pomagamo, da bi take reči otrokom počeli čim manj. To je v celoti gledano vendarle velik družbeni napredek.

Katera so vprašanja, na katera pri svojem delu v zvezi z otroki največkrat naletite?

Najpogostejša vprašanja so še vedno klasična vzgojna vprašanja, povezana s tem, kako pripraviti otroka do tega, da bo čim prej in s čim manj upiranja storil to, kar od njega zahtevamo ali pričakujemo. Novo je, kot sem že rekla, da bi starši zdaj radi te reči dosegli brez uporabe sile, kar je samo po sebi hvalevredno, vendar ima svoje pomanjklivosti. Niso se namreč še pripravljeni tudi zares odreči sami ideji, da je ideal vzgoje dresura ali vzgajanje z manipuliranjem, izsiljevanjem, pogojevanjem, zastraševanjem ali podkupovanjem. Pri Familylabu poskušamo starše opremiti z znanjem ali vedenjem, ki jim pomaga razvijati druugačne vzgojne strategije – takšne, ki bolj temeljijo na vzgoji prek kakovosti odnosa med starši in otroki ter zgleda kot temeljne – in tudi najučinkovitejše! – vzgojne metode. 


Kakšna so vaša osebna starševska načela? 

Moja osebna starševska načela so:

  • Odrasli in otroci smo enakovredni, kar pomeni, da imamo kot človeška bitja enako vrednost in da si otroci povsem enako zaslužijo, da jih jemljemo resno, kot si to zaslužijo odrasli. Pri čemer pa »vzeti resno« ne pomeni »v vsem ugoditi«, ampak pomeni na primer to, da otrok ne zasmehujemo takoj, da jim ne očitamo ali jih kritiziramo že samo zato, ker so si drznili na kaj pomisliti, si kaj zaželeti, kaj izreči. 
  • Zaupanje je boljše kot nadzor!
  • Če želiš, da te otroci jemljejo resno in ti sledijo, potem moraš najprej sama sebe vzeti resno – sebe, svoje meje, svoje občutke, misli, čustva, želje, fantazije, karkoli že. 
  • Kadar zavoziš, prevzemi za to odgovornost in se opraviči (ne prosi pa odpuščanja, ker s tem spet preložiš odgovornost za svoje ravnanje nazaj na otroke!), občutke krivde pa vrzi v smeti. 
  • Življenje je daljše od otroštva in mladosti! 
  • Nikoli ni prepozno! 

 

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+