Poznaš Vojno zvezd? Kaj pa eno najznamenitejših gesel te filmske sage – naj bo Sila s teboj? Sila je energetsko polje, ki ga ustvarjajo vsa živa bitja v vesolju in so skozenj tudi povezana. Ko torej slovo pospremimo z besedami naj bo Sila s teboj, te delujejo kot neke vrste galaktični blagoslov. Nenavadno, a v angleščini je izraz May the Force be with you sumljivo blizu izrazu May the 4th be with you. In tako je 4. maj postal praznik Vojne zvezd, ki ga obeležujejo številni oboževalci sage širom sveta. O fenomenu sage in njenem vplivu na sodobno popkulturo smo v lepem sončnem dopoldnevu spregovorili z Igorjem Harbom, ki velja za enega največjih poznavalcev Vojne zvezd pri nas. 

Kaj je fenomen Vojne zvezd in kako to, da že 45 let navdušuje občinstva vseh generacij po svetu?

V srcu je Vojna zvezd klasična zgodba o bitki med dobrim in zlom in s tem se tudi začne prvi film. Ta dvojnost je tisto, kar je najbolj pritegnilo občinstvo, George Lucas in kasneje tudi drugi avtorji pa so zgodbo nadgradili tudi s številnim žanri, čeprav Vojna zvezd že v osnovi vključuje samurajske filme, vesoljsko opero, vesterne in druge. S tem so pridobili nov, širši krog občinstva, ki je odraščalo ob filmski seriji. 

Zakaj se je Vojna zvezd tako globoko prepletla s popularno kulturo oziroma kakšen je vpliv SW na popkulturo in ali lahko trdimo tudi obratno? Ima Vojna zvezd pomemben vpliv na tvorjenje skupnosti? 

Ogromno ljudi je odraščalo ob Vojni zvezd, kar jih je tudi zaznamovalo, hkrati pa Vojna zvezd v nasprotju s številnimi risankami, ki z vidika odraslega izgubijo svoj čar, še vedno ohranja fascinacijo tudi s pogledom nazaj, iz odraslosti otroštvo. Avtorjem je uspelo ustvariti svet, ki je privlačen tako za otroke kot za odrasle. Enako je to uspelo Petru Jacksonu s filmi Gospodar prstanov in seveda Tolkienu s knjigami. Če primerjava Vojno zvezd s serijo Batman iz 60. let, ki je bila uspešnica – superakcija za otroke in komedija za starše –, pokaže, da je Vojna zvezd našla pravo ravnovesje: sicer ni bila smešna, je pa bila v enaki meri zanimiva in zabavna za starše in otroke. Mislim, da je to tisto, kar povezuje ljudi – skupna izkušnja iz otroštva, da so gledali Vojno zvezd in se o tem pogovarjali s prijatelji. Obenem pa gre za učinek snežne krogle. V 70. letih, ko se je pojavila Vojna zvezd, je bil film sicer uspešnica, a le med določeno populacijo, ki pa se je z leti širila, danes pa le redki otroci ne poznajo teh filmov in risank. Morda nekaterim sicer ni všeč, a ta zgodba ima dovolj vidikov, da zadosti vsem okusom. 

Kakšen je odnos med dobrim in zlim v seriji? Ni povsem črno-belo … 

Drži. Na prvi pogled se sploh v prvem filmu Novo upanje razlika zdi očitna – bitka med dobrim in zlim, zli so v črnem, dobri v belem. Zanimiva je diplomska naloga britanskega komika Simona Pegga, v kateri trdi, da je Lucasova osnovna ideja prikazati subverzivno sliko … Vojna zvezd se po njegovem nanaša na vojno v Vietnamu, pri čemer so jediji in uporniki metafora za vietkongovce, ki se borijo proti opresivnemu ameriškemu imperiju. Rekel bi, da tega ameriška publika ni sprejela na ta način, sam Lucas pa tega tudi ni eksplicitno izrazil. Vpletel je tudi metaforo druge svetovne vojne, napetost med nacisti in uporniškimi gibanji, ki so vznikala v Evropi, te vzorce pa so ljudje takoj razumeli. Hkratna subverzija v odnosu do vietnamske vojne se je poznala tudi na kasnejših različicah filma – Rogue One, odličen, a temačen film, prikazuje zgodbo o upornikih, ki morajo precej preseči okvire tega, kar v splošnih zgodbah velja za dobro, da rešijo svet. Pravljice so od nekdaj odličen prostor za metafore o odraščanju in tudi tega segmenta v sagi ne manjka. 

Kako je saga strukturirana? Lucas je imel filme načrtovane že desetletja vnaprej, nato pa je pravice prevzel Disney. 

Saga se ni spremenila – že pod Lucasovim vodstvom je bila zgodba zelo bogata in raznolika, drugi avtorji, predvsem televizijskih nadaljevanj, pa so zgodbe strukturirali drugače, dodali so številne like, ki so sicer na obrobju osrednjega dogajanja, to je zgodbe družine Skywalker. Filmi pa so, vsaj trije zadnji deli (iz produkcije studiev Disney, op. A.), nastali po vzoru načina pisanja Charlesa Dickensa – ki je knjige objavljal najprej v časopisih kot podlistke, bralci pa so se s pismi obračali na avtorja, ki je pripombe pogosto upošteval. Prvi film, Sila se prebuja, režiserja J. J. Abramsa je predstavil nove like in močno odprl svet, Rian Johnson je v Poslednjem jediju nadaljeval zelo avtorski pristop in po mojem mnenju ustvaril najboljši film, toda mnogi oboževalci so želeli uveljavljati svoje zamisli. Disney jih je upošteval in tako je zadnji film, Vzpon Skywalkerja, večino Johnsonovih zamisli preusmeril in tudi pokončal. Tudi pri Lucasu je šlo za ravnovesje med avtorsko vizijo in željo, da doseže čim večji krog občinstva. Tako so nekateri liki v zadnjem filmu nedvomno povezani tudi s predvidevanji, kako bodo šli v prodajo izdelki, predvsem igrače s filmsko tematiko (merchandise), pri tako velikih projektih je to pomembno. Danes, recimo, pridejo filmi takoj tudi k nam v kino, včasih ni bilo tako in spomnim se primera, ko McDonald’s ni imel dovolj igrač, ki bi jih prilagali otroškemu meniju, in je bil distributer za nekaj časa primoran prestaviti film, mislim, da je šlo za eno od Disneyjevih risank. 

Lucas je sago oprl na Campbellovo knjigo Hero with a thousand faces, v kateri se bojujeta dobro in zlo; Kakšno je tisto ultimativno sporočilo sage, s karizmatičnimi glasnimi junaki v boju med dobrim in zlim?

Lucas ni imel enega vira, ampak vsaj deset, iz katerih je previdno in temeljito izbral vsebine, ki so mu ustrezale tako, da so skupaj tvorile nove vsebine. Zelo pomemben je bil Dune: Peščeni planet, knjige bratov Strugatsky in tudi Campbell. Lucasu je gradnja fiktivnega sveta odlično uspela, saj na prvi pogled ni tako očitno, da je mogoče tako raznovrstne elemente združiti na tako učinkovit način (sploh nekatere elemente, ki so dobesedno povzeti po virih). Osnovno sporočilo pri teh zgodbah je podobno: treba je verjeti vase, verjeti v to, da ima življenje smisel, ki vodi do nekega cilja. Ta sporočila se v marsičem približujejo različnim religijam, zato ni čudno, da se marsikje po svetu ljudje izrekajo za jedije kot religijo. Ni prava religija, ima pa mnogo religioznih elementov. 

Kakšna je razlika med dojemanjem in prikazovanjem junakinj Vojne zvezd v prvih epizodah in kasneje? 

Ne glede na to, kako so marketinško uspešni, mnogi filmski studii nekako ignorirajo dejstvo, da polovico prebivalstva predstavljajo ženske. Če ciljaš na otroke, je treba vedeti, da je polovica deklic. Lucas se je tega zavedal in je upošteval, da je treba imeti uravnoteženo zasedbo močnih moških in ženskih likov, zato je vključil tudi Leio, ki je v prvem filmu aktivnejša kot kasneje, v predzgodbe pa je vključil Amidalo, tudi močan lik, ki se dobro razvije. Jedijski svet bi sicer lahko imel še več ženskih junakinj. Prav tako ne gre spregledati, da imajo junakinje prvih filmov predvsem politično moč. Leia je senatorka, generalka, Amidala je kraljica. V zadnjih treh delih se pojavi Rey, bojevnica, v Poslednjem jediju je stranska junakinja Rose Tico, prav tako imamo v serijah Ashoko. Veliko je ženskih likov in to je vsekakor pripomoglo k priljubljenosti franšize po svetu, obenem pa deklice opolnomoča.

Kako in kdaj ste se sami navdušili nad serijo? 

Kot otrok sem filme gledal v kinu, kasneje pa sem si jih, na začetku 90. izposojal v videotekah, ki so bile takrat priljubljene. To so res dobri filmi in s stališča produkcije sta Novo upanje in Imperij se vrača res filma, ki izpolnjujeta prav vse kriterije tega, kaj mora žanr predstavljati.