Diskriminirana oseba ne more enakopravno z drugimi uživati človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dr. Veronika Bajt, Mirovni inštitut

Dan brez diskriminacije, ki so ga Združeni narodi prvič razglasili v letu 2014, obeležujemo 1. marca. Čeprav zveni učeno, gre pri diskriminaciji v resnici za nepravično obravnavo posameznikov ali skupnosti – se vam je kdaj zgodilo, da ste začutili, da vam je nekdo storil krivico? Ali kaj podobnega? O diskriminaciji govorimo, kadar je določena oseba obravnavana slabše izključno zaradi njenih osebnih okoliščin, saj gre za vsako neupravičeno neenako obravnavanje ali izključevanje posameznika ali posameznice. Diskriminiranje je mogoče na podlagi narodnosti, rase, spola, zdravstvenega stanja, vere, starosti, materialnega stanja ali katerekoli druge osebne okoliščine. Diskriminirana oseba ne more enakopravno z drugimi uživati človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsakdo, ki je diskriminiran, se v Sloveniji lahko obrne na zagovornika načela enakosti. V Sloveniji pa imamo tudi Mirovni inštitut, ki je bil ustanovljen leta 1991. Ustanovila ga je skupina posameznikov in posameznic, ki je verjela v mirno reševanje konfliktov, enakost in spoštovanje človekovih pravic. Pogovarjali smo se z raziskovalko Mirovnega inštituta, dr. Veroniko Bajt, ki nam je razkrila mnogo zanimivega. 

Avtorica: Maja Ferjančič

Kateri je prvi dokument (pravni akt/okvir), ki obravnava diskriminacijo, ali kako se je vse začelo?

Na ravni Evrope so nastavki že od 50. let prejšnjega stoletja, ko se je uveljavila prepoved diskriminacije na podlagi spola pri zaposlovanju. Šele leta 2000 pa se je z dvema direktivama znatno razširilo področje uporabe zakonodaje o nediskriminaciji v Evropski uniji: direktiva o enakosti pri zaposlovanju tako prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, verskega prepričanja, starosti in invalidnosti pri zaposlovanju, direktiva o rasni enakosti pa diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti pri zaposlovanju in tudi pri dostopu do sistema socialnega varstva in socialne varnosti ter blaga in storitev. 

Tudi v Sloveniji je diskriminacija zakonsko prepovedana. Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja Ustava RS, po kateri pripadajo vsakomur, ne glede na narodnost, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, materialno stanje, rojstvo, izobrazbo, socialni status, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Poleg ustave varuje pred diskriminacijo tudi več zakonov, predvsem na primer Zakon o varstvu pred diskriminacijo, spodbujanje k diskriminaciji pa je kaznivo tudi po Kazenskem zakoniku. Od leta 2016 imamo v Sloveniji tudi institucijo Zagovornika načela enakosti. Zagovornik je samostojen državni organ, ustanovljen za spodbujanje enakopravne obravnave in zagotavljanje varstva pred diskriminacijo, nudi pa informacije, svetovanje in zagovorništvo. Ob tem velja opozoriti, da vsaka krivica, ki jo morda sami doživljamo kot nedopustno, še ni nujno tudi diskriminacija, kot jo opredeljuje zakonodaja, in ena od nalog zagovornika je, da v uradnih postopkih to tudi ugotavlja. 

Zakaj do diskriminacije sploh prihaja?

To je zelo kompleksno vprašanje. Morda je eden od razlogov pomanjkanje védenja o tem, kaj sploh je diskriminacija, ter posledično zavedanja, da gre za kaznivo prakso, ki v sodobni družbi sploh ne bi smela biti prisotna. Diskriminacija kot neenaka obravnava posameznih oseb ter določenih skupin je tesno povezana s pojavi strukturnih neenakosti, družbenih in individualnih predsodkov pa tudi premajhne osveščenosti, da gre za nedopustno ravnanje. Raziskave namreč kažejo, da je za osebe, ki diskriminacijo doživljajo, to zelo obremenjujoče.

3. Kako bi ocenili trenutno stanje v Sloveniji? Katera so tista področja, kjer je zaznati največ diskriminacije?

Odgovorim lahko na podlagi podatkov iz spletne ankete, v kateri je sodelovalo več kot 800 oseb in ki smo jo izvedli v drugi polovici leta 2021. V tej anketi so osebe, ki so bile v zadnjih petih letih diskriminirane (zaradi katerekoli osebne okoliščine), najpogosteje navedle, da se je to dogajalo na delovnem mestu ali pri iskanju zaposlitve. Pogosta je tudi diskriminacija v javnosti ali na internetu, sledijo zdravstvo, lokali ali trgovine, uradi in javne institucije, stanovanjski trg, socialno varstvo ter policijski postopki. 

Naša raziskava se je osredotočala specifično na osebne okoliščine narodnosti, državljanstva, barve kože in religije. Tudi tu se je potrdilo, da gre za problem, ki je v Sloveniji prisoten še posebej pri zaposlovanju in na delovnem mestu, v zdravstvu, pri dostopu do storitev, na stanovanjskem trgu ter v upravnih postopkih.

4. Ksenofobija se (tudi na podlagi vaše raziskave) kaže kot izrazit problem v Sloveniji. (Raziskava, ki jo je izvedel MI – trajanje projekta od 1. 11. 2019 do 31. 10. 2021 – je pokazala, da je pri zaposlovanju posebno prisotna diskriminacija na podlagi narodnosti, državljanstva, barve kože in religije. Prav tako tudi v zdravstvu, pri dostopu do storitev, na stanovanjskem trgu ter v upravnih postopkih.)

((to se prekriva delno z zgornjim vprašanjem))

Res je. Neenako obravnavo na podlagi narodnosti, državljanstva, barve kože in religije običajno spremljata še dve dimenziji, in sicer že omenjeni predsodki in jezikovna bariera. Predsodki vplivajo na diskriminatorne prakse in zavirajo enako obravnavo, slabše poznavanje ali nerazumevanje slovenskega jezika pa osebam pogosto kljub formalnim pravicam še vedno onemogoča dostop do enake obravnave. Tu bi še posebej poudarila migrantske delavce in delavke ter begunce in begunke. Obravnavane osebne okoliščine pa seveda ne pomenijo, da gre v primerih neenake obravnave nujno za tuje državljane ali državljanke, saj se diskriminira tudi v Sloveniji rojene in živeče osebe zgolj na podlagi njihovega imena in priimka, barve kože, etničnosti ali religije, jezika.

Raziskava je pokazala, da diskriminacijo najpogosteje doživljajo osebe, ki jih večinsko prebivalstvo obravnava kot tujce, še posebej močno prisotna je v odnosu do prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev, ki poročajo tudi o izkušnjah z etničnim profiliranjem s strani policije. To poteka tako, da so na ulici na sprehodu po mestu zgolj zaradi svojega videza »tujca« na ulici ustavljene osebe na podlagi barve kože in njihovega pripisanega statusa tujca, večkrat se je tudi že zgodilo, da so v barih poklicali policijo, da so preverili, ali gre za »nezakonitega migranta«. Nekatere osebe dejansko doživljajo vsakodnevne negativne opazke v javnosti in sovražni govor na spletu. Primeri, podobni etničnemu profiliranju, ki ga izvaja policija, se dogajajo tudi na javnih dogodkih z obtožbami kraje in podobno. Ob tem bi poudarila še, da tudi odnos do romske populacije v Sloveniji kaže ves čas prisotne diskriminatorne prakse ne glede na to, da je pravno formalno urejeno, da naj bi romska skupnost imela zagotovljene pogoje za enakopraven razvoj. V praksi se kaže, da je še vedno veliko diskriminacije na področju zaposlovanja in izobraževanja. 

5. Kako pa je v Sloveniji z diskriminacijo na podlagi spola? 

Spet bi odgovorila na podlagi podatkov iz spletne ankete, kjer je kar 84 odstotkov vseh vprašanih odgovorilo, da so v Sloveniji že doživeli diskriminacijo, pri tem pa je bila najpogostejša okoliščina diskriminacije prav spol (40 odstotkov vseh vprašanih). Najbrž ne boste presenečeni, če dodam, da ženske občutno pogosteje doživljajo diskriminacijo na podlagi spola. Med njimi je 49 odstotkov takšnih, ki so to že doživele, v primerjavi z moškimi, med katerimi je o tej izkušnji poročalo le 8 odstotkov. Dodala bi še, da je več kot 100 anketirank tudi podrobneje opisalo svoje izkušnje z diskriminacijo in stanje dejansko vzbuja skrb.

6. Kaj bi bilo treba spremeniti (vzgoja, odnosi, pravila in zakoni)? Katera so tista nujno potrebna varovala, da bi se diskriminacija zmanjšala? Kje smo premalo dejavni?

Enega od problemov za diskriminacijo na podlagi narodnosti, državljanstva, barve kože ali religije v Sloveniji predstavlja javni diskurz in še posebej nekateri mediji, prežeti z obilico povsem odkritega spodbujanja k izključevanju, podrejanju, sovražnosti. Ksenofobnih, nacionalističnih, rasističnih in islamofobnih stališč tudi določeni politični akterji ne skrivajo in tudi ne obžalujejo. To je zelo nevarno, saj ima sovražni govor vedno potencial, da preide od hujskaških žalitev v nasilna dejanja. Prav zato je izjemno pomembna vloga izobraževalnega sistema, ki mora z dejstvi in vzgojo za mir omogočati mladim generacijam, da bodo znale poiskati verodostojne vire informacij. Naše znanje je pač zamejeno in tudi osveščevalne kampanje imajo pogosto le kratkoročne ali srednjeročne učinke – a pomembne so prav zato, ker nam odstirajo nove poglede in nas seznanjajo z različnimi orodji za soočanje s kompleksnostjo sveta. Nove tehnologije nam recimo omogočajo, da z enim klikom vstopamo v zakladnico vsega znanja človeštva, a znati ga moramo poiskati in naučiti se moramo ločiti zrnje od plev.

Slovenija še vedno nima strategije boja proti diskriminaciji in rasizmu. Podatki kažejo, da se tematika diskriminacije še vedno pogosto podcenjuje, primeri sankcioniranja diskriminatornih praks so redki, premalo je sistematičnih akcij osveščanja in sistematičnega izobraževanja proti predsodkom in stereotipom. Manjka javna razprava o tej tematiki. Država bi zato morala zagotavljati prostor in možnosti za osveščanje in boj proti diskriminaciji, a to je treba početi premišljeno in dolgoročno. Potrebno je torej osveščanje splošne javnosti in javnih medijev o diskriminaciji. Potrebno je vključevanje tematike o diskriminaciji v kurikulume v izobraževalnem sistemu. Treba bi bilo vlagati trud v dodatno izobraževanje oziroma osveščanje strokovnih delavcev, javnih uslužbencev, še posebej na upravnih enotah, na centrih za socialno delo, v zdravstvenih ustanovah in policiji. Predvsem delodajalci se pogosto niti ne zavedajo lastnega diskriminatornega delovanja, zato je tudi v zasebnem sektorju treba ponuditi informacije in dodatna izobraževanja o teh tematikah. Predvsem pa se je treba dosledno odzivati na diskriminacijo in to velja za vsakogar od nas. Kadar se to zahteva in skladno z obstoječo zakonodajo oziroma predpisi organizacije oziroma institucije, kjer do diskriminacije pride, pa je potrebno izvajanje sankcij.

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+