Se kdo spomni jutranjega kroga v vrtcu, ko se skupina malčkov zbere na preprogi z vgojiteljicami in si skupaj vzamejo nekaj minut za topel, zbližujoč pogovor, ki mu vladajo sočutje, prijaznost in zanimanje? Dandanes je pogosto, da se otroci na preprogi tudi sprostijo, naredijo kakšen jogijski položaj ali celo meditirajo. Ali pa morda mame, pa tudi očetje, ki si zmeraj pogosteje utrgajo trenutek za vadbo joge? V zadnjem času je joga postala priljubljena spremljevalka našega hitečega vsakdana, ta starodavna indijska praksa pa nas umiri, osredotoči in nam pomaga, da premagamo stiske, ki nas pestijo. O tem, kaj je joga, smo spregovorili z navdihujočo sogovornico Tino Košir, ki se z jogo tako teoretsko kot praktično ukvarja že več kot dvajset let, razvila pa je tudi svoj lastni pristop k jogi in ga poimenovala Pot navznoter. 

Kaj je joga in od kod izvira? 

Vsi smo že slišali, da joga izvira iz Indije, kjer ima zelo dolgo zgodovino, indijska pa je bila tudi pobuda, da se svetovni dan joge razglasi ob poletnem solsticiju. Izvorno je bil namen joge, da so se ljudje naučili umiriti in prekiniti nepotrebne stiske. Že od starih časov naprej so ljudje doživljali stiske, življenje je bilo za marsikoga težko in v Indiji so skozi tisočletja razvili številne pristope, kako prekiniti verigo nepotrebnega trpljenja, tistih stisk v življenju, ki izhajajo iz naših odzivov na življenjske izzive. Ko človek doseže stanje globljega miru, se skozenj vzpostavi tudi stik s širšim svetom, z naravo in s silami, ki so jih dojemali kot svete. Tukaj imam v mislih sile, ki se pojavljajo v naravi, jogijske poti pa so se povezovale tudi z indijskimi verstvi in dojemanjem svetega in presežnega. Joga je skozi zgodovino pomenila razne načine v glavnem umirjanja telesa, diha in misli na način, da človek doseže stanje miru, v katerem vlada stanje odsotnosti trpljenja in stiske. Nekatere smeri joge pa temu dodajajo tudi občutenje prisotnosti svetega, stika s svetim – tako v sebi kot v svetu. 

Gre za preplet telesne in duhovne prakse, kateri vidik je pomembnejši, če sploh? 

V zgodovini so se tehnike joge zelo spreminjale. V časih, ko so imeli ljudje dovolj fizične aktivnosti v vsakodnevnem življenju, je joga pomenila metode meditacije. Sčasoma je postajala vedno bolj fizična, ko pa se je joga razselila po svetu, je ta vidik prevladal predvsem zaradi našega sedečega življenjskega sloga. Že sama zakrčenost telesa povzroča različne stiske. V različnih okoliščinah in obdobjih, v stiku z različnimi učenci je joga imela različne pomene, in ne glede na to, kateri vidik uporabljamo – naj bo to fizična dejavnost, umirjanje dihanja ali meditacija – je bistveno to, v kakšno stanje nas ta praksa pripelje. Ali s to dejavnostjo dosežemo stanje miru in ravnovesja, ki je cilj joge, ali ne. Za mnoge ljudi danes sta pomembna prav ta čuječi stik s telesom in razgibavanje, ki je zasnovano na ravno pravi meri raztezanja in vzdrževanja moči v telesu in je najboljši način, kako začutiti mir v telesu in duhu. 

Kako lahko načela joge prenesemo v tako različna kulturna okolja od izvornega, iz katerega izhaja? Že sama imena položajev in vaj zvenijo zelo učena … 

Medtem ko se je joga začela seliti po svetu in se preoblikovati, se je razvijala v skladu s potrebami vadečih. Izkazalo se je, da je temeljni cilj jogijskih praks – tudi znotraj indijskih duhovnih izročil – doseganje stanja miru, radosti, modrosti in sočutja. Orodja, ki k temu vodijo, lahko imenujemo tudi joga. Ni pomembno le, kaj počnemo, ampak predvsem, kako to počnemo in v kakšno notranje stanje nas to vodi. V različnih kulturnih okoljih je lahko zanimivo, če vemo, kako so določen položaj imenovali v Indiji, lahko pa nas seveda tudi obremeni, če si za cilj zadamo, da bi morali vadbo izvajati na način, kot so jo izvajali ljudje v povsem drugačnih okoliščinah. Azijske tradicije zmeraj sprašujejo, kaj je tisto, kar nam bo najbolj v pomoč in oporo. Joga in različne oblike meditacije se dandanes preoblikujejo na način, kako pomagati sodobnemu človeku, ki je v številnih stiskah – tako duševnih kot telesnih – k čimvečji dobrobiti in blagostanju na vseh ravneh. 

Pogosto omenjava meditacijo. Kaj je pravzaprav meditacija in v kakšnem odnosu je do joge? 

V zgodovini sta bili meditacija in joga razumljeni kot eno in isto. Joga je bila oblika meditacije, pomenila je različne pristope k meditaciji. Sama meditacija pa je pomenila stanje notranje umiritve s ciljem jasnejšega zaznavanja. Vsi vemo, da se svet zdi črn in grozen, kadar smo slabe volje. Ko se naspimo, kadar smo ravno prav siti in ko posije sonce, pa se nam zdi življenje veliko znosnejše. Joga in meditacija sta sprva pomenili različne pristope umirjanja, potem pa tudi raziskovanja naših notranjih stanj, ki bodisi povzročajo stisko ali pa nas te stiske osvobajajo. Dandanes si meditacijo predstavljamo kot sedenje pri miru z nasmeškom na obrazu v stanju miru, pod jogo pa si predstavljamo neko bolj dinamično vadbo. Ta izraza sicer lahko uporabljamo tudi na ta način, seveda pa se oboje prepleta. Če se sredi dinamične vadbe gibljemo s telesom, je pomembno, da hkrati čutimo, kaj se dogaja v nas, kako teče naš dih, v kakšnem stanju smo. In tudi če sedimo pri miru, hitro ugotovimo, da se naš um stalno giblje, da so naše misli – kot so temu rekli v stari Indiji – kot veter, kot opice, ki se nočejo umiriti. V meditaciji so se ponujali različni, tudi dinamični pristopi, kako to opico umiriti do te mere, da lahko zagledamo še kaj drugega. Zagotovo lahko tudi druge različne dejavnosti (kot npr. tek, kolesarjenje) vodijo v stanje umiritve – stanje transa, drugačno stanje zavesti. Meditacije v jogi pa raziskujejo, kaj je tisto, kar povzroča naše stiske, in kako se jih je mogoče osvoboditi ne glede na zunanje okoliščine. Iz teh raziskav so jogisti izšli z optimističnim spoznanjem, da za to obstajajo številna orodja in da stanje stiske ni naše temeljno stanje, ampak da v sebi vsi nosimo veliko zalogo miru, radosti, sočutja in modrosti. Ko razrešimo stisko, pridemo v stik s tem zakladom, ki ga imamo v sebi. 

Kako lahko najmlajši stopijo v stik z jogo? 

Tudi pri nas je veliko učiteljev in učiteljic joge, ki razvijajo take pristope, od pravljične joge do joge za otroke, in slišim, da so učinki izjemno blagodejni. Seveda otroci danes živijo v povsem drugačnih okoliščinah kot kadarkoli prej po svetu, ko ljudje nismo bili izpostavljeni tolikšnim stresorjem in stimulansom v smislu informacij, s katerimi je živčni sistem preplavljen. Zato je treba starodavna znanja prilagoditi na načine, da so uporabna in učinkovita v sodobnih okoljih. Tisto, kar so v stari Indiji morda dosegali z dolgotrajnim sedenjem pod drevesom, dosegamo preko telesa in preko igre, da je takšna umiritev sploh mogoča. 

Kaj pa pomen telesnega stika, dotika, masaže – masaže otrok, dojenčkov?

Pogosto pozabljamo na moč stika in dotika – sploh na to, kako sta stik in dotik med materjo in otrokom zdravilna in krepčilna za oba. Eden od pomenov besede joga je povezanost, stik. Kako namesto tega, da bi bili odsotni iz svojega življenja, telesa in odnosov, lahko postanemo pri-sotni v telesu, življenju, odnosih, stiku s seboj in drug z drugim. Dotik je bistven, tudi če se naučimo samomasaže, je to odličen stik s seboj, kot seveda stik med materjo in otrokom, z drugimi ljudmi, tudi objem, vse, kar smo v času koron tako pogrešali. Predpostavljam, da so v stari Indiji dajali dotiku manj poudarka, ker ga je bilo več v človeški skupnosti, danes pa smo se precej odtujili in je dobro, da imamo opomnike, da te medsebojne stike obnavljamo, s seboj in drug z drugimi. 

Poimenovanje položajev joge izvira iz narave – kakšen je njen odnos do naravega sveta? 

Starodavni modreci, ki so jogo razvili, so bili ljudje, ki so veliko časa preživeli v naravi, v gozdovih, v opazovanju živali. Razvili naj bi številne položaje, ki oponašajo položaje živali, o tem pišejo tudi staroindijski sveti spisi. Teh položajev naj bi bilo okrog 84.000, mnogo več, kot se jih je ohranilo do danes. A ti, ki so ostali, so zelo uporabni, v bistvu nam lahko to vživljanje v duha in telo živali daje živalsko modrost in moč, ki je zapisana v celicah naših teles. 

Kje se lahko naučimo joge?

Dandanes je mnogo odličnih učiteljev in učiteljic in tečajev, zato je najbolje, da sledimo temu, kar najbolj vzbudi naše zanimanje in radovednost. Včasih se joga približa nam, če imamo v domačem ali šolskem okolju koga, ki se ukvarja z jogo, se lahko tega kar malo nalezemo in poskusimo vaditi ob mami ali učiteljici. Svetujem, da poskusimo to, kar zbuja našo radovednost. Obstajajo različni pristopi in zagotovo bomo našli svojega. 

Kako lahko načela joge vpletemo v vsakdanje življenje? 

Merilo in smisel jogijske vadbe, tudi na blazini, je, da se ti večji osredotočenost in sproščenost preneseta v vsakdanje življenje. To se zgodi povsem spontano. Mnogo ljudi opazi, da je dan drugačen, če si redno vzamejo čas za jogo. Včasih pa je dobro, da si pomagamo tudi z občutki, ki jih doživljamo na jogijski vadbi. Kako se čuti telo takrat, ko ga res čutim? To lahko poskusim začutiti kadarkoli v dnevu, enako je z dihanjem, ki se ga učimo uravnavati na jogijski vadbi. V vsakodnevnem življenju lahko dihanje samo opazujemo, če potrebujemo oddih, lahko nekajkrat globlje izdihnemo. Velikokrat v naša življenje stres vnašajo naše misli, skozi jogo in meditacijo pa se naučimo, kako jih umirimo. To lahko počnemo v vsakodnevnih situacijah – opazimo, prepoznamo misli in se nežno usmerimo nazaj k temu, kar počnemo. Skratka, vse, kar počnemo na jogijski vadbi, lahko vnesemo v svoj vsakdan, in bolj ko to vnesemo v življenje, bogatejša bo naša jogijska vadba. 

V skladu s svojim razumevanjem jogijskih praks si razvila tudi svoj lastni pristop in ga poimenovala Pot navznoter. Lahko morda poveš malce več o tej poti?

Pot navznoter je vzpostavljanje stika s seboj. To pomeni, če za primer vzamem najin pogovor, ob tem, da sem v stiku s teboj, čutim svoje telo, svoja stopala na tleh, kako diham, kakšni so občutki v telesu. Zavedam se svoje okolice, občutek, ki ga zasidram v telesu, pa me hkrati pripelje navznoter, v stik z notranjostjo, obenem pa me odpira za prisotnost navzven.