Vabljeni na poletno praznovanje! Poletni večeri so čarobni, v tem smo si bržčas edini. Ko se junij prevesi v drugo polovico, najbrž mnogi od vas že odštevate dneve do začetka poletnih počitnic – dolgih, prostih dni svobode. Počitnice pa vselej prehito minejo – morda zato, ker so dnevi zmeraj krajši? Tako je, brez šale. Po poletnem sončnem obratu – solsticiju, ki ga obeležujemo 24. junija, se začno dnevi komaj opazno krajšati. A noč pred solsticijem, imenovana tudi kresna noč, velja za najčarobnejšo noč v letu. Pravijo, da lahko razumemo govorico živali, če nam na to noč v čevelj pade praprotno seme … Takrat se lahko povežemo z naravo, ognjem in naravnimi elementi. O tradiciji kresne noči in pomenu poletnega solsticija smo povprašali dr. Janeza Bogataja, legendarnega profesorja etnologije in raziskovalca, ki do potankosti pozna tradicije, šege in običaje našega prostora. 

1. Kaj pomeni poletni solsticij in kaj kresna noč? 

Beseda solsticij izvira iz latinske besede solstitium in je sestavljena iz besed sol, kar pomeni sonce, in sistere, kar pomeni ustaviti. Solsticij imenujemo sončni obrat, tudi poletni sončni obrat, torej točko, ko je sonce najbolj oddaljeno od ekvatorja. Poznamo tudi zimski sončni obrat. Poletnega praznujemo 24. junija, 23. junija je kresni večer ali kresna noč, 24. junija pa tudi god Janeza Krstnika. Zato temu prazniku pravimo tudi šentjanževo, ivanje, ivanovo, janževo. Tudi star pregovor »O kresi se dan obesi« nam pove, da se od tega dne dalje začne dan spet daljšati. Kres je najpomembnejši praznik poletnega časa, praznovanje sega daleč nazaj v odmaknjena obdobja zgodovinskega razvoja, saj so njegovi temelji poganski in povezani z ognjem kot simbolom sonca.

2. Kdo je bil Kresnik in kakšno vlogo je imel v staroslovanski mitologiji? 

Kresnik (imenovan tudi Krsnik, Skrstnik, Vesnik, Šentjanževec, Obilnjak, Vedogonja idr.) je bajno bitje, ki je povezano z ognjem, pa tudi z Zlatolaso in Zlatoroko. Lahko je spreminjal svojo podobo. Kresnik pa je bil tudi človek, ki je imel nadnaravne sposobnosti in je veljal za jasnovidca. Živel je v Deveti deželi, Stekleni ali Zlati gori, rodil pa se je materi po devetih letih, in sicer kot deseti ali dvanajsti sin. Tako pripoveduje izročilo. To je še zlasti zastopano v ljudskih povedkah, nekoliko manj v ljudskih pesmih, ki so jih prepevali davni predniki ob kresnih ognjih. S stoletji se je bajeslovna vloga Kresnika začela izgubljati in postajal je kraljevič in vladar, ki se bojuje za dobro letino svoje dežele. V tej borbeni vlogi se pojavlja tudi kot rdeč vol, ki se bojuje s črnim, tudi kot bel pes, ki se bojuje s črnim. Danes se po Kresniku, kresnem božanstvu, imenuje ena najuglednejših slovenskih literarnih nagrad, ki jo podeljuje časopisno podjetje Delo na kresno noč na Rožniku. 

3. Kako se je razvijalo obeleževanje kresne noči? 

Značilnost kresne noči je bila v njeni posebni moči. Ljudje so verovali, da se v tej noči lahko sliši pogovore živali, lahko se najde zaklad, sreča čarovnice ali sliši klice vraga. Poseben pomen in moč so imele tudi rastline, ki so bile nabrane v kresni noči. Zlasti še kresnice ali kresne rože ali ivanjščice, šentjanževke ali praprot, bela stelja ter druge rože, ki cvetijo o kresu. Ljudje so menili, da imajo te rastline pomembno čarobno moč, zlasti če so nabrane v kresni noči med triindvajseto uro in polnočjo. Zato so jih nabirali, povezovali v šopke in jih zatikali za okna, vrata, strešne tramove, na robove njiv, jih nastiljali tudi po dvoriščih in gospodarskih poslopjih. Tako naj bi jih varovale pred hudimi neurji, ognjem, kačami in drugimi nevarnostmi. Poseben pomen je imelo tudi praprotno seme, nabrano v kresni noči. Kdor bi ga imel pri sebi, bi lahko slišal pogovore živali in zgodile bi se same dobre stvari. Med številnimi šegami in navadami je tudi izdelovanje venčkov sv. Ivana,kar je bilo značilno na Vipavskem in Krasu. To so ponovno obudili leta 2000 v Štanjelu in izdelujejo cvetlične venčke ter jih obešajo na stene, okna in vrata hiš, kjer visijo vse do novega leta.  

4. Kakšni so običaji danes?

Praznovanja kresa in kresne noči so bila v preteklosti zelo razširjena, predvsem so imela značaj skrivnostnosti. Povezana so bila z dejstvom, da bo sonce začelo vedno bolj ugašati, torej se bo dan začel spet krajšati in noč daljšati. Zato je bil v kresnem času glavni motiv številnim šegam ogenj, ki naj bi pomagal ugašajočemu soncu. Od vsega tega bogastva se je danes ohranilo bore malo. Ostali sta kurjenje kresov in zbiranje ljudi ob njih. Prav tako so še vedno v navadi skakanje čez kresove in razne druge igre. Vse te so imele namen, da človeku ob dotiku z ognjem omogočijo obrambo pred zlimi silami in demoni, ki so prežali nanj. Današnja zbiranja ob kresovih so torej le nadaljevanje prastare dediščine, seveda z novimi motivi, ki so predvsem družabnega značaja. Zanimivo je, da se ob kresovih ne zbirajo le na podeželju ampak tudi v mestih, v raznih stanovanjskih soseskah, med stanovanjskimi bloki in tako razvijajo določene oblike druženja, na katere čez leto pogosto pozabljamo. Čeprav ostanki starih praznovernih predstav še danes mnogim burijo domišljijo, ko se zbirajo ob kresovih in na simbolen način ustvarjajo stik z ognjem. Številna kresovanja so danes postala tudi organizirane turistične prireditve, torej veselice in zabave, ki nosijo ime prastarih praznovanj slovenskega človeka. Praznik kresa v Sloveniji sovpada z dnevom slovenske državnosti (25. junij), ki je državni praznik.

Tudi v krajih s slovenskim prebivalstvom v sosednji Italiji na tržaškem Krasu, na Goriškem, v Videmski pokrajini, kurijo kresove na Šentjanževo ali dan svetega Ivana. V Benečiji imajo navado, da na predvečer praznika vedežujejo z jajčnim beljakom in iz njegovih oblik napovedujejo prihodnost. Na celotnem območju prav tako spletajo svetoivanske venčke in šopke, ki naj bi obešeni na okna in vrata odganjali coprnice in druge nevšečnosti. Cvetje mora biti »divje« in nabrano pred sončnim vzhodom. 

5. Kresna noč v literaturi (Shakespare?) 

V zakladnici svetovne književnosti je zastopan motiv kresne noči, ki ga je z gledališko igro Sen kresne noči ustvaril William Shakespeare okoli leta 1595. V slovenski literaturi je več avtorjev in avtoric zajemalo iz bogate dediščine šeg in navad kresne noči. O tej govori tudi pisatelj Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih. 

6. Zakaj je pomembno, da poznamo stara verovanja, šega in običaje? 

Pogosto se postavlja vprašanje, zakaj naj bi spoznavali stara verovanja, šege in navade naših prednikov. Odgovor nanj ni le v pojmu kulturna dediščina, v katere okvire uvrščamo tudi kresne značilnosti. Pogled v to dediščino nam namreč odkriva razumevanja odnosov naših prednikov do dogajanj v naravi, vsakoletnega sledenja spremembam sonca in lune ter magičnim močem, ki jih je v njihova življenja vnašal ogenj. Ta ni bil le energija v zimskih mesecih in za pripravo hrane, ampak simbol sonca, torej bitje, ki ga je bilo treba častiti in zanj skrbeti, da ni nikoli ugasnilo. Kurjenje kresov v sodobnosti nam omogoča drugačne oblike druženja, stike med ljudmi, nekatere šege in navade iz bolj ali manj oddaljenih preteklosti, ki so del zgodovinskih spominov, pa so nam lahko odlično izhodišče za številne ustvarjalne in inovativne vsebine. Nekatere od njih bodo tudi »nekoč« postale kulturna dediščina.

8. Kakšna je razlika med obeleževanjem zimskega in poletnega solsticija, tudi v običajih?   

Skupna lastnost zimskega in poletnega sončnega obrata je sonce. V zimskem obratu (21.decembra., vsake štiri leta 22. decemra) so naši predniki menili, da se sonce na novo rodi, saj ta dan napoveduje obdobje konca teme, ki jo uvaja poletni sončni obrat. Skupna lastnost obeh praznikov je tudi v njunih davnih razvojnih koreninah. Praznovanja zimskega obrata pogosto povezujejo s keltskimi izročili in tudi slovanskimi. Pri slednjih je bil Svarogov sin Svarožič simbol mladega sonca, ki se je vsako leto na novo rodil. Zimski sončni obrat je pomenil tudi konec starega in začetek novega leta. Ker je sonce ponovno začelo pridobivati svojo moč, so bile številne šege in navade, podobno kot pri poletnem sončnem obratu, povezane s kurjenjem ognja in razumevanjem njegove magične moči.