Nasilje boli, rani, poškoduje in pušča brazgotine. A obenem tudi za žrtve nasilja obstaja življenje onkraj, ki je svetlejše, lepše in boljše. Kako se soočati z nasiljem, kaj je nasilje nad otroki in kaj nasilje otrok, smo se pogovarjali z legendarno Anico Mikuš Kos, pediatrinjo, pedopsihiatrinjo in ustanoviteljico Slovenske filantropije. 

Kaj vse obsega pojem nasilja nasploh in nasilja pri otrocih?

Nasilje nad otroki je lahko fizično, seksualno, psihično, lahko se dogaja na spletu, lahko se izraža kot huda prikrajšanost. Pogosto se nasilje pojavlja v kombinacijah. Pojavlja se v najrazličnejših okoljih, kontekstih in odnosih – od družinskih, vrstniških, poznamo ulično nasilje in množična nasilja, kot so oboroženi konflikti in teroristična dejanja. Nasilja je več, kot si predstavljamo. Naj opozorim na to, da vrstniško nasilje ostaja marsikdaj dolgo časa prikrito. Pred nekaj leti – sama sem bolj usmerjena k migrantom, ki pridejo k nam – se spomnim primera, ko so v razredu celo leto pretepali bosanskega otroka, preden so nasilje odkrili. 

Za vznik nasilja obstajajo mnoge razlage. Vsi nosimo v sebi kali več ali manj genetsko pogojenih vzgibov za to, da smo do drugih agresivni, nasilni. Včasih nasilje sproža jeza, včasih pohlep. Sama ne razumem prav dobro nasilja. Vem pa, da ga sprožajo določene okoliščine – kronične ali trenutne. Zametki nasilja se lahko pojavljajo že pri otrocih. Izraz psihopatija nekdaj ni bil v rabi za mladostnike, danes pa se znova uporablja. Včasih povzročanje nasilja sovpada z drugimi diagnozami. Zaradi odsotnosti empatije, človečnosti že otrok lahko drugemu povzroča bolečino, ne da bi se tega zavedal. Vrstniško nasilje se pojavlja tudi pri otrocih iz t. i. dobrih družin. Pri teh otrocih se teže odkrije, saj nihče ne pomisli na nasilje. Pogosto se sprašujemo, koliko gre za posledico genetskih predispozicij in koliko gre nasilje pripisati vzorcem vedenja in vzdušju v družini. Mislim, da je pomen družine manjši, kot mu ga pripisujemo. Kot primer vzemimo nacistično mladino. Številni mladi iz običajnih, normalnih družin so postali nacisti, ki so izvajali najkrutejša dejanja. To so bili po veljavnih definicijah duševno zdravi mladi ljudje z dobro samokontrolo, disciplinirani, čustveno zadovoljni, med seboj so si pomagali. Le to pomanjkljivost so imeli, da so mislili, da lahko mirno pobijajo Jude, Slovane, homoseksualce, drugače misleče. Družbena klima in vplivi družbe so pomembni. Danes aktualen je primer mladih, ki so odhajali v kalifat ali državo Isis. Nekateri so bili iz neurejenih, disfunkcionalnih družin, večina pa iz običajnih družin. Vemo tudi, da se v nekaterih institucijah pojavljajo ali celo gojijo kake oblike nasilja, medtem ko v drugih istovrstnih institucijah, npr. šolah, ni nasilja. Poleg družine so torej pri nastanku nasilja na delu genetski, institucionalni, družbeni in drugi dejavniki. Sin v adolescenci mi je pravil, da so njegovi sošolci ponoči razbijali šipe v soseski. Kar tako. To so bili otroci iz običajnih družin, nekateri celo iz zelo uglednih družin. Le del resnice je, da vsako nasilje izhaja iz družine. Nasilje je lahko del neke ideologije, ki jo sprejmeš, ki zatre elemente človečnosti in sočutja v človeku. Imamo številne teorije o nasilju, a meni se vse zdijo malce za lase privlečene, nobena v celoti ne pojasni nasilja, zlasti ne množičnega ali skupinskega nasilja. Gre za kombinacije dejavnikov in sil, ki jih zaenkrat še ne znamo dovolj dobro prepoznati in večine ne zmoremo preprečevati. Sicer bi nasilja bilo mnogo manj. Pa vendar je nasilje nad otroki in nasilje otrok mogoče zmanjšati. Dober primer za prvo trditev je nasilje staršev nad otroki, zlasti fizično nasilje, ki se je z ustreznimi zakonodajami, informiranjem in ozaveščanjem v ekonomsko razvitem svetu znatno zmanjšalo. V mojem otroštvu je bilo telesno kaznovanje normalna in sprejeta oblika vzgoje. Danes je nesprejemljivo. Kar zadeva nasilje otrok, je dober primer vrstniško nasilje. Praksa kaže, da se šole znatno razlikujejo glede na pojavljanje vrstniškega nasilja. Na razlike vplivajo psihosocialna klima šole, vrednote šole, odnos in odziv učiteljev na prve pojave nasilja ipd. 

Kako vpliva skupina na vznik nasilja, na primer vrstniškega?

V vrstniškem nasilju prevladajo skupinske negativne vrednote. Lahko se pojavi karizmatični vodja nasilnik, ki za seboj potegne še druge. Čim starejši je otrok, zlasti v mladostništvu, tem bolj so mesto, vloga, sprejetost v vrstniški skupini pomembni za njegovo psihosocialno dobro počutje. Nudijo mu občutek varnosti ali ogroženosti, pripadnosti ali izločenosti. Postati član skupine pomeni tudi sprejeti želene vzorce vedenja in vrednote skupine. Seveda pa so se v nekaterih skupinah razrasle negativne vrednote premoči nad drugim, zastrahovanja drugih, uveljavljanja z nasiljem, izkazovanja svoje pomembnosti z nedovoljenimi vedenjem. Skupina ima v mladostništvu velik vpliv na posameznike. 

Kdo so povzročitelji nasilja, ali jih je mogoče rehabilitirati, soočiti? 

Raziskave so pokazale, da nasilje otrok in mladih ni vezano le na neugodna družinska okolja. Poleg družinskih, institucionalnih in družbenih vplivov je zelo pomemben značaj, karakter, temperament otroka. V isti družini imate lahko blage in hkrati zelo trdosrčne ali nasilne otroke. Obstajajo tudi nekatere duševne motnje, pri katerih otroci preprosto nimajo interesa za sočloveka. Tudi motnja brezčutnosti se uvršča mednje – kot da tak otrok ne bi imel zrcalnih celic, ki bi mu pomagale prepoznati, kaj se dogaja v drugem človeku. To so otroci z manj čuta za soljudi in so bolj nagnjeni k nasilju. Takšni otroci se lahko rodijo v povsem običajnih družinah. Vzgoja in socializacija lahko omilita te pojave. 

Prepoznavanja trpljenja drugega se je mogoče do neke mere priučiti. Obstaja več vrst empatije. Empatija se lahko kaže v čustvenem odzivu sočutja do trpečega, v sočustvovanju. Nekoč sem se peljala skozi Ukrajino z vlakom, ko je vstopila družina z malčkom, ki je komajda hodil, in dojenčkom, ki je jokal. Starejši bratec je iz ust vzel dudo in jo vtaknil v usta jokajočemu dojenčku. To je čustvena empatija.

Druga vrsta empatije sloni na prepoznavanju in razumevanju trpljenja drugega. Četudi ne podoživljaš čustev drugega, vendar veš, da mu je hudo, in ravnaš v skladu s tem. Pri otrocih, ki nimajo lastnosti sočutja, je mogoče na kognitivni ravni doseči veliko, pa tudi na ravni morale in norm, ki se jih je treba držati. Da pa bi bili vsi nasilneži popravljivi, tega ne verjamem. Obstajajo ljudje, ki imajo v sebi toliko nasilja in tako malo sočutja, da z načini, ki so nam danes na voljo, ni mogoče izkoreniniti nasilja. V nekem obdobju se je več investiralo v rehabilitacijo storilcev kot v pomoč žrtvam. 

Včasih so bili mnenja, da se pri otrocih sočutje razvije šele s šolskim obdobjem. Danes pa vemo, da so že čisto majhni otroci sposobni empatije. Seveda pa imajo manj možnosti pomagati drugemu v stiski, ker imajo manj praktičnih in opravilnih zmožnosti in sposobnosti. 

Pomembno je, da tudi otroci in mladi vedo, da imamo v sebi kali nasilja in da lahko v določenih okoliščinah vsi postanemo nasilni. K preprečevanju nasilja sodi, da razvijemo pri njih pozornost in čuječnost za te vzgibe, da jih začnejo prepoznavati – da prepoznaš, da si jezen, da želiš nekoga udariti, mu kaj grdega reči. Pomembno je, da se zaveš tega stanja oziroma predstanja, preden izgubiš nadzor nad seboj. In seveda, da uporabiš strategije obvladovanja svojih porivov. Obstajajo načini, kako se to vedenje prepreči ali omili. Za razširjenost nasilja je pomembno tudi to, kaj okolje nagrajuje, katere vrednote poudarja. Za pojav vrstniškega nasilja in nasilja sploh je zelo pomembno, kaj se dogaja v šolah. Danes se krepijo tendence po vzgoji k človečnosti in solidarnosti v šolah. V nekem znanstvenem članku sem pred kratkim prebrala misel, da se otroci v šoli naučijo več o napoleonskih vojnah kot o tem, kar se dogaja v človeku, v njegovi notranjosti in v odnosih med ljudmi. Včasih se sprašujem, zakaj se tako veliko učijo o celici in o genetiki, pa tako malo o duši in medsebojnih odnosih. 

Kaj je tisto, kar žrtve nasilja najbolj zaznamuje? 

Otroke, ki doživijo individualno ali množično nasilje, zaznamujejo predvsem veliko trpljenje, izguba varnosti, strah in tesnoba, izguba zaupanja v ljudi, izguba občutka lastne vrednosti in zmogljivosti uravnavanja svojega življenja, občutek ponižanja, doživljanje prevlade krivic. Pri mnogih, vendar nikakor ne pri vseh, se pojavijo znaki čustvenih ali vedenjskih motenj. Praviloma se usmerjamo predvsem v duševne motnje, ki so lahko posledica trpinčenja in nasilja nad otroki. Vendar bi na prvem mestu naših prizadevanj odpravljanja nasilja in pomoči otrokom morala biti zaščita otrok pred trpljenjem. Ne glede na to, ali bo otrok zaradi izkušnje nasilja imel kakšne duševne težave ali ne, je moralna dolžnost vseh preprečevanje trpljenja in ponižanja otrok.

Nekaj več bom povedala o množičnem nasilju, predvsem o vojnah. Otroke vojne najbolj prizadenejo travmatski dogodki – to so dogodki, ki po svoji grozovitosti presegajo običajno človeško izkušnjo. Vojna je sestavljena iz samih travmatičnih dogodkov, grozot, ki tako prizadenejo in razgradijo človekov obrambni sistem in nevrofiziologijo, da doživijo občutek popolne nemoči in groze. A nič manj pomembne niso izgube, ki so posledica nasilja. To so smrt starša, izguba prijateljev in doma. V vojni, pa tudi ob individualnem nasilju, so boleče in prizadevajo duševno zdravje tudi izgube na področju vere v človeka, v dobro, izguba upanja na dobro prihodnost, zaupanja v ljudi. Svet se v vojni podre – narodi so imeli dobre sosedske odnose, obstajali so mešani zakoni, vladal je občutek varnosti in skupnosti. Otroci menijo, da so njihovi starši vsemogočni, v vojni pa kmalu spoznajo, da jih starši ne morejo zavarovati. Ta izguba varne in pozitivne podobe sveta in svojega prostora v njem je zelo huda reč. In tukaj lahko otrokom, ki so doživeli vojno nasilje, pomagamo s tem, da jim nudimo varnost, sprejetost, izkazujemo človečnost, da jim torej zagotovimo novo izkušnjo dobrega v ljudeh, v svetu, kar jim bo pomagalo preoblikovati podobo sveta v podobo, v katerem je zlo in nasilje, je pa tudi veliko dobrega, so dobri ljudje. 

Kako lahko prepoznamo žrtev nasilja? 

Obstaja cela vrsta znakov, ki nas opozarjajo na možnost, da je otrok izpostavljen nasilju: nerad hodi v šolo, ker ga je strah nasilnih sošolcev; doma krade denar, ker ga izsiljujejo; boji se odraslih, ker ga starši telesno kaznujejo; hitro se prestraši, ima težave s spanjem, je neobičajno tesnoben, je depresiven ipd. Otroci, ki sami doživljajo nasilje, lahko izkazujejo tudi agresivnost do drugih otrok. Znaki fizičnega nasilja so lahko očitni na telesu, kar pogosto opazijo učitelji telovadbe. Mnogi otroci stisko izražajo skozi risbe. Le redko spregovorijo o nasilju, ki se jim dogaja, predvsem zato, ker se bojijo staršev ali sošolcev, ki izvajajo nasilje. Sramujejo se, da so žrtve vrstniškega nasilja, saj to vsebuje tudi ponižanje. Pogosto pa imajo tudi občutek, da jim nihče ne želi ali ne more pomagati, da so v doživljanju nasilja sami. 

Kateri so vzvodi pomoči žrtvam nasilja?

Osnovni vzvodi so zaščita otroka pred nadaljnjim nasiljem, psihosocialna podpora otroku in razvijanje njegovih spodobnosti obvladovanja težav in samozaščite, razvijanje psihične odpornosti in popravki otrokove podobe sveta in njegovega položaja v svetu, njegove samopodobe. Kako se bo to izvajalo, kateri pristopi bodo prednostni, je odvisno od narave nasilja in celotnega prepleta dogajanj. Ukrepi ob vrstniškem nasilju bodo drugačni kot ob družinskem ali spletnem nasilju. In seveda povsem drugačni ob množičnem vojnem nasilju. Medtem ko so v običajnih okoliščinah pri odpravljanju nasilja, pri zaščiti otroka in pomoči otroku zelo pomembne strokovne službe, so za otroke vojne najpomembnejši naravni viri pomoči. Niso psihologi in psihiatri tisti, ki bodo rešili stotine tisočev otrok, ki so doživeli vojno nasilje v Ukrajini. Rešile jih bodo nove, dobre življenjske izkušnje v novem vsakdanu – v vsakdanu države azila, v katero so se zatekli kot begunci, ali v lastni državi po koncu vojne. Zato je najpomembneje, kaj se dogaja z otroki vojne, ko je konec nasilja. To je pokazala raziskava o otrocih, ki so preživeli koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno. Spremljali so jih v odraslost. Življenjska usoda teh ljudi je bila v veliki meri odvisna od tega, kaj so doživljali po vojni. Nekateri otroci so po vojni živeli v sirotišnicah, drugi pri svojcih, ki so jim bili odveč. Nekateri pa so prišli v dobra okolja in ti otroci so imeli mnogo boljši izid na svoji življenjski poti. Zdaj, ko obstaja veliko zanimanje raziskovalcev za duševno stanje otrok vojne, ugotavljajo podobno. Okrevanje po hudi travmi, izgubah in spremembi pogleda na svet je bistveno boljše za tiste, ki po koncu nasilja bivajo v dobrem, varnem in podpornem okolju. Te ugotovitve so zelo pomembne za pomoč in zaščito duševnega zdravja otrok. Z vključevanjem, izkazovanjem prijaznosti dosežemo, da se otrok počuti sprejetega, varnega, da doživi pravičnost. Ko begunci pridejo k nam, je ključno, da ne doživijo paketa novih krivic – birokratskih nemarnosti ali sovraštva do tujcev. Pri izkazovanju človečnosti so pomembne drobne dobre reči, vgrajene v vsakdan otrok. Mnogi učitelji naredijo veliko dobrega za otroke vojne. Ti vzvodi pomoči krepijo tudi otrokove notranje sile, da se laže spoprijemajo s tegobami, da so bolj psihično odporni. Otroci so skozi tisočletja okrevali od vojn brez psihologov in psihiatrov. Strokovnjake potrebujemo, predvsem za otroke, ki jim samo naravni vzvodi pomoči ne zadoščajo. A kaj, ko jih je mnogo premalo celo za pomoč otrokom z duševnimi težavami v normalnih življenjskih okoliščinah. 

Kaj pomeni psihična odpornost? 

To je sposobnost spoprijemanja s težavami, z neugodnimi okoliščinami in zmožnost ohranjanja duševnega ravnovesja ob srečanju s stresorji, travmami, izgubami, zmožnost obvladovanja težav in preprečevanja čustvenega zloma in dolgotrajnih duševnih motenj. Označuje premagovanje učinkov izpostavljenosti škodljivim vplivom in dejavnikom tveganja namesto podleganja. Psihično odpornost sestavljajo številni notranji, posamezniku lastni podporni in zunanji varovalni in podporni dejavniki. Zunanji varovalni vplivi tudi krepijo notranje sile okrevanja. Psihični odpornosti v sedanjem času posvečamo veliko pozornosti. Prepoznali smo, da mnogih dejavnikov tveganja za nastanek duševnih motenj – in med njimi je na prvem mestu vojno nasilje, ne moremo odpraviti, preprečiti. Za otroke pa lahko storimo to, da krepimo njihovo psihično odpornost. Seveda je pomembno, da na eni strani nasilje preprečujemo, a na drugi strani je nujno vnašati v življenje in izkušnjo otrok varovalne dejavnike, ki opolnomočajo otroke, da obvladujejo hudo, ki se jim dogaja. To je tudi moralna odpora tistim, ki niso neposredno udeleženi v nasilju, so mu pa priče. Krepi jih, da ne bodo opazovali nasilja in ga s tem molče podpirali, ampak da bodo aktivno delovali pri njegovem preprečevanju. Spoznanja o varovalnih dejavnikih in psihični odpornosti so zasukala nekatere poglede v dušeslovnih strokah – nekoč smo se spraševali le, zakaj prihaja do duševnih motenj. Potem pa smo obrnili vprašanje: kako to, da toliko otrok, ki se jim dogajajo hude reči, ki doživljajo nasilje, vendarle ostaja zdravih? Nasilje jih rani, jih zaboli, a zaradi njega nimajo duševnih motenj. Namesto vprašanja zakaj smo postavili vprašanje – zakaj ne. Kaj te ob prisotnosti gorja vendarle ohranja zdravega. Boli, prizadene, a imaš moči, da okrevaš in se iz tega izkoplješ. Spomin ostane, ob spominjanju zaboli v duši, a to še ne pomeni, da imaš duševne motnje. Varovalni dejavniki krepijo okrevanje otrok, ki so bili duševno ranjeni zaradi nasilja. To so otrokove dobre izkušnje, družinska podpora, dobro počutje v šoli, različne dejavnosti – šport, umetniško izražanje in družabne dejavnosti, za nekatere je to vera. Obstajajo tudi notranji, otroku lastni varovalni dejavniki, ki prispevajo k psihični odpornosti. To ponazarja prispodoba treh lutk. Če vzamemo tri enake lutke iz različnih materialov, ena stekleno, drugo plastično in tretjo jekleno, in po njih z enako močjo udarimo z enako palico, dobimo različne rezultate. Steklena se bo zdrobila, plastična bo počila in jo bomo lahko zalepili, jeklena pa bo zaječala ob udarcu, zabolelo jo bo, a ne bo zares poškodovana. Zelo pomembno je upoštevati te razlike in ob množičnih nesrečah zagotoviti vso mogočo pomoč otrokom z majhno psihično odpornostjo.