»V umetnosti se skrivajo odgovori na vsa vprašanja, le najti jih je treba.« Dr. Andreja Hribernik

V zadnjih dveh letih, ko je svet zaradi epidemije obstal in se je veliko vsega spremenilo, se je še jasneje kot kadarkoli prej pokazalo, kako pomembno vlogo imata kultura in umetnost v naših življenjih. Brez glasbe, literature, filma in brez vizualne umetnosti, ki nas obkrožajo na vsakem koraku, bi bilo življenje pusto, predvsem pa robato, brez nujno potrebne dimenzije drugačnega pogleda, ki v človeku zbuja tisto, kar je v njem lepega, in obenem reflektira in razkriva marsikaj, česar si ne želimo videti ali prepoznati. Kaj pa sploh je umetnost? Je le izmojstrena veščina ali je nekaj, kar sega onkraj tega, nekam, kamor pogled običajno ne seže? O umetnosti, njeni vlogi in pomenu smo se pogovarjali z direktorico Koroške galerije likovnih umetnosti, dr. Andrejo Hribernik, ki to institucijo vodi že od leta 2013 in deluje kot kustosinja in kuratorka, uspešno prehaja meje med različnimi vejami umetnosti in se v svojem delu ukvarja z muzeji, njihovo utopično funkcijo in dediščino socializma. 

Kaj je umetnost? 

Vprašanje, kaj je umetnost, je precej težko in kompleksno … Umetnost je širok pojem, predvsem pa je to občutje, da v danem trenutku ob sliki, glasbi ali filmu obstanemo, se ustavimo in začnemo morda razmišljati na drug način, kot smo razmišljali prej. Zame je umetnost predvsem to, da nam ponudi druge načine razmisleka od teh, ki smo jih vajeni – skozi glasbo, skozi vizualno … odvisno od tega, kaj nam stopi na pot oziroma s katerim umetniškim delom se srečamo. 

Kaj vse obsega (vizualna) umetnost in katere so njene veje?

Pojem vizualne umetnosti ni nekaj fiksnega, stalnega. Pojem se širi in krči, tako kot se vsak dan širi in krči umetniško delo, ki nastaja. Vizualna umetnost danes obsega številna umetniška dela – od takšnih, ki jih gledamo samo z očmi, do tistih, ki jih poslušamo, jih lahko tipamo… ki nas prevzamejo z nekim zvokom in hkrati z vidom. Vizualna umetnost je širši pojem za vse umetniške predmete, ki na nas vplivajo tudi preko drugih čutov – denimo sluha in tipa. Vizualna umetnost ni le likovna umetnost, ta je bila v preteklosti vezana predvsem na slike, freske, dvodimenzionalne in tridimenzionalne objekte, skulpture, danes pa se pogosteje uporablja pojem vizualna umetnost. Samo polje vizualne umetnosti se je namreč razširilo z novimi mediji, s tehnologijo, računalniško umetnostjo, in vse te pojavnosti umeščamo pod krovni pojem vizualna umetnost, zato raje ne bi govorila o posamičnih vejah vizualne umetnosti, ampak o polju vizualne umetnosti. 

Se umetnost razvija hkrati s civilizacijo? 

Umetnost je vedno odraz družbe, pravijo, da je ogledalo družbe, in ta rek drži. Umetnost je tista prva, ki zazna družbene spremembe in premike, morda še pred tem, ko se jih zavemo sami. Menim celo, da umetnost predhodi družbenim in tehnološkim spremembam. Poznamo primere iz preteklosti, ko je neka ideja obstajala na umetniškem področju (recimo pri Leonardu da Vinciju), šele kasneje pa je vzniknila v znanosti in tehnologiji in se začela pojavljati tudi tam. Umetnost hodi korak pred nami. Če jo znamo videti in ji prisluhniti, lahko zaslutimo, kaj se nam obeta v prihodnosti. 

Umetniki so ljudje, ki najdejo drugačne načine videnja in interpretacije tega, kar nas obdaja. To znajo narediti na tako, da tudi nas ostale spodbudijo k razmišljanju. Tudi če ne razmišljamo enako kot oni, tudi če celo povsem drugače, a k razmisleku nas spodbujajo tako, da nas premaknejo z neke točke in nam ponudijo novo izhodišče mišljenja. Zato menim, da so umetniki zelo tankočutni ljudje, s posebnim čutom za družbo, za vizualno, in ne nazadnje ljudje z veščino, ki je pomembna, da znajo svoje videnje prenesti v vizualni jezik, v likovni jezik, kot se je nekoč reklo. 

Ali sta zato znanost in umetnost bliže, kot se morda zdi na prvi pogled, v smislu vizionarstva? 

Gotovo, umetniki so raziskovalci, prav tako kot znanstveniki, le da pri svojem raziskovanju uporabljajo druge metode raziskovanja. Znanstvenik je navadno oseba, ki sledi točno določenemu protokolu, ki vodi do nekega rezultata, poskus pa se izpelje po navodilih. Pri umetnosti pa ta navodila niso tako natančna, vsak umetnik si lahko postavi svoja pravila in postopke, ki bodo vodili do nekega rezultata. Najbolj bistvena razlika med znanstveniki in umetniki je morda v tem, da znanstvenik želi rezultat, kot ga pričakuje, umetnik pa dopusti, da se rezultat zgodi. Oba pa čaka v procesu trdo delo. Umetnik ni oseba, ki se ji neka ideja kar iz lepega prikaže, temveč mora veliko prebrati, premišljati, raziskovati, preizkušati… nekateri umetniki vse življenje preizkušajo denimo neko barvo, da jo najdejo. 

Kakšen je odnos med kustosom in umetnikom in kakšna je njuna vloga? 

Definicij je toliko, kot je kustosov, a v splošnem menim, da gre za dialog, ki se vzpostavi med njima. Kustos spremlja umetniško dogajanje in zna umeščati dela umetnika v širše polje, v umetniško prakso, način dela, bodisi z zgodovinskega stališča bodisi v povezavi s tem, kar se trenutno dogaja. S tega vidika imajo kustosi vlogo znanstvenikov, ki sicer ne ustvarjajo umetniških del, ampak razlage, da lahko ljudje bolje razumejo umetniško delo, ali pa kustosi/kuratorji (čeprav se izraza v slovenščini uporabljata izmenjaje, pa je med njima vendarle razlika: kustos se prvenstveno osredotoča na razstave, kurator pa na zbirke) nudi neko interpretacijo dela, ki znova pušča odprto polje razumevanja za gledalca. 

Kaj potrebuje umetnost, da se lahko razvija in napreduje? 

Umetnost potrebuje predvsem svobodo in čas. Menim, da sta to poglavitni sestavini umetnosti, svoboda v tem smislu, da si lahko dopustimo razmišljati v različne smeri, in čas, da nas nihče ne priganja, to pomeni, da nihče ne pričakuje, da bo umetniško delo narejeno v eni uri, temveč da se lahko umetnik določeni temi posveti za dlje časa. Takrat nastajajo res kakovostna umetniška dela. Umetnost potrebuje tudi pozornost, gledalce, ljudi, ki se pogovarjajo o umetnosti, kajti noben umetnik ne dela samo zase doma, ampak za druge ljudi, za občinstvo, ki to pogleda, preizkusi in se o tem pogovarja. To so sestavni deli tega, kar potrebuje umetnost. Seveda pa potrebuje tudi muzeje, galerije, prostore, v katerih umetnost lahko pride do občinstva. Veliko dejavnikov se mora povezati, da lahko umetnost obstane. A v prvi vrsti potrebuje svobodo in čas. 

Kako se lahko približamo razumevanju sodobne umetnosti, ki v marsikom vzbuja veliko strahospoštovanja?

Sodobna umetnost se zgodi ZDAJ, v času, v katerem živimo. Glede na to je celo nenavadno, da jo razumemo slabše kot recimo neko starejšo umetnost. Tam vidimo naslikane ljudi, živali in predmete. Pri sodobni umetnosti je drugače, ker ni namenjena prepoznavanju živali, ljudi in stvari, temveč daje prosto pot, da uporabimo lastne izkušnje in znanje, ko skušamo razumeti videno. Ne daje nam toliko črk, iz katerih bi lahko sestavljali pomene, kot nam to daje starejša umetnost, črk v smislu simbolov.

Sodobna umetnost teh črk ne daje, ampak dovoljuje, da si jih sami izmislimo. Če bi jo gledali in se ji posvetili za nekaj časa, si lahko sami izmislimo različne zgodbe. Seveda pa je sodobna umetnost podobno kot starejša tudi zelo zahtevna. V starejši umetnosti sicer prepoznamo podobe, vidimo, kako so narisane ali naslikane, nikakor pa ne poznamo njihovih zgodb, ozadja, ne znamo jih več prebirati. Ne poznamo zgodovine slike. Tako v sodobni umetnosti tudi ne poznamo celotnega ozadja nekega umetnika ali umetniškega dela, lahko pa samo s tem, da si jo ogledamo, spoznamo način branja tega umetniškega dela. Če se želimo poglobiti, je treba prebrati spremno besedilo, poslušati razlago kustosa ali umetnika samega. Podobno moramo v starejši umetnosti prebrati nekaj o zgodovini slike in njenem nastanku. Načeli razumevanja umetnosti sta podobni, vendar so črke, s katerimi beremo sodobno umetnost, drugačne, kot so bile včasih. Nekoč so ljudje prepoznavali podobe, ki so bile naslikane – ali so bili to lokalni veljaki ali svetopisemske osebnosti denimo v cerkvah. Danes nekateri še poznajo te zgodbe in ozadja (zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji), večina ljudi pa ne – vidijo le nekaj, kar jih pritegne. Enako se zgodi pri sodobni umetnosti – vidimo nekaj, kar nas pritegne, a obenem se je za razumevanje treba malce bolj poglobiti. 

Kako ste se odločili, da svoje življenje posvetite umetnosti, ste imeli kdaj tudi željo, biti umetnica, ali vas je od nekdaj zanimal pogled z druge strani? 

V otroštvu sem rada risala in slikala. A najpomembnejši trenutek je bil, ko sem kot otrok obiskala galerijo in so me slike prevzele. Vedela sem, da želim biti povezana z umetnostjo, na kakršenkoli način. Potem se je zgodilo, da sem se znašla v muzeju za sodobno umetnost, kjer se zares ukvarjam s sodobno umetnostjo. Najlepše pri tem je, da ti ni treba biti umetnik, da uživaš v tem, da ustvarjaš. Od nekdaj sem si želela delati z umetnostjo, saj menim, da se v umetnosti skrivajo vsi odgovori na vsa vprašanja, le najti jih je treba. 

Kako lahko umetnost vpletemo v svoj vsakdan, ne le z likovno vzgojo v šoli? 

Težava likovne vzgoje v šolah je, da gre pri predmetu za likovno snovanje, ki ni povezano z razumevanjem umetnosti po sebi, to je nekaj drugega, saj gre za spoznavanje veščine, perspektive, teorije barv ipd. Menim, da lahko umetnost vpletemo na različne načine. Mnogo ljudi ima doma slike, številni so muzeji in galerije, ki jih lahko obiščemo. Umetnost lahko najdemo tudi v javnem prostoru, na ulici, kjer so skulpture, razni umetniški projekti, narejeni za javni prostor. Če smo pozorni, nas umetnost spremlja na vsakem koraku. Odvisno pa je, kako si nekdo želi vplesti umetnost v svoj vsakdan – lahko tudi tako, da sam ustvarja, kar je nekaj zelo lepega. 

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+