»Ni lepšega, kot če na domač cvet, ki smo ga posadili na okensko polico ali na vrt, prileti čmrlj ali čebela, saj tako vemo, da smo naredili nekaj dobrega za čebele in tudi za okolje.« Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije

Tam v daljni deželi, v kateri se cedita med in mleko … pogost stavek iz pravljic, gotovo ga poznaš? Opisuje dežele, v katerih je življenje srečno in do prebivalcev in narave darežljivo, kjer ni pomanjkanja in se vsem dobro godi. Med nekateri sicer imenujejo tudi tekoče zlato. Seveda med pridelujejo čebele, katerih naloga ni le to, ampak opravljajo predvsem življenjsko pomembno nalogo opraševanja rastlin in s tem posledično omogočajo življenje, pridobivanje hrane in biotsko raznovrstnost. 

Gotovo življenja, kot ga poznamo, brez čebel ne bi bilo. Čebele so prav posebna, čudovita bitja, o njih in o čebelarstvu pa nam je več povedal predsednik Čebelarske zveze Slovenije, Boštjan Noč, sicer tudi sam čebelar iz družine, v kateri ta poklic prehaja iz roda v rod. 

Kakšen je pomen čebel za naravno okolje in tudi za obstoj človeške vrste? Ali so čebele ogrožena vrsta?

Vsaka tretja žlica hrane v svetu je odvisna od opraševanja čebel in drugih opraševalcev, to velja predvsem za sadje – več kot 70–80 odstotkov, čebele pa so seveda ključne tudi za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Brez čebel ni življenja, ni cvetočih travnikov, posledično ni hrane in seveda tudi ne človeštva. Kranjska sivka je medonosna čebela, seveda imamo tudi mnogo drugih vrst opraševalcev, kot so divje čebele, čmrlji, metulji, ki vsi skrbijo za opraševanje. A najbolj nadzorujemo medonosno čebelo. Žal v zadnjih letih čebele brez pomoči čebelarjev zaradi klimatskih sprememb, intenzivnega kmetijstva in različnih bolezni ne morejo preživeti, k sreči pa je čebelarstvo v Sloveniji odlično razvito, spodbuja pa se tudi v Evropi in v svetu. Ogroženi so tudi drugi opraševalci, a z izboljševanjem življenjskih razmer, kot so sajenje medovitih rastlin, zmanjševanje rabe pesticidov ipd., ne pomagamo le čebelam, ampak tudi vsem drugim opraševalcem. Kot rečeno, brez čebelarjev čebele težko preživijo – za primer, lansko leto je prineslo najslabšo letino v zadnjem stoletju, brez čebelarjev bi umrle – temu botrjujejo tudi vremenske nevšečnosti in že prej našteto. V naravi bi medonosne čebele morda preživele leto ali dve, vendar dolgoročne ne bi obstale. 

Kako je napredovala čebelarska tehnologija? 

Zanimivo je, da so težave, s katerimi se sooča čebelarstvo, precej podobne kot pred stotimi leti. Ključno je, da čebelarji skrbimo za prehrano in zdravstveno varstvo čebel, v zadnjih letih pa so ekstremi pogostejši, kot so bili, slaba letina se pojavlja pogosteje kot prej. Tehnologija je napredovala, pogosto rečem, da če bi moj pokojni stari oče, ki ga ni že 25 let, prišel čebelarit, bi bil v letu dni brez čebel. Nekoč so čebelarji le pobirali med, danes pa morajo imeti ogromno čebelarskega znanja, odvisni pa smo tudi od okolja in do neke mere tudi od sreče. 

V zadnjem času postaja priljubljeno urbano čebelarstvo – za kaj gre in kako se razlikuje od tradicionalnega, kakšne so morebitne prednosti in slabosti? 

Urbano čebelarstvo je odlična promocija čebelarstva, saj se v mestu sicer težko seznanijo z življenjem čebel, a urbano čebelarstvo ne rešuje osnovnega čebelarskega problema. Vemo, da je čebela opraševalka – hrana pa se večinoma prideluje na podeželju. In žalostno je, da čebele včasih v mestu preživijo celo lažje kot na podeželju – je torej naše podeželje zaradi onesnaženja res tako prijazno človeku in čebelam? Čebelarjenje v mestih je pokazatelj, da so naša mesta čista in zelena, obenem pa čebele v mestu ne morejo opravljati svojega siceršnjega opraševalnega poslanstva, ki je tam, kjer se prideluje hrana. 

Kako poteka proces pridobivanja medu? Kakšne so njegove značilnosti, kateri so še drugi izdelki, ki izvirajo od čebel?

V Sloveniji imamo to srečo, da imamo veliko različnih klimatskih področij, pestro rastlinje, in to se pozna na pestrosti medu, ki je v Sloveniji na vrhunski ravni. Pridelati znamo sedem različnih vrst medu (lipov, kostanjev, akacijin itd.). Vrsta medu je odvisna od kraja in časa cvetenja rastlin, zato številni čebelarji čebele vozijo na pašo na različne konce Slovenije. Ko je cvetenje zaključeno, čebelar iztoči med, ki se je nabral. V primeru negotovosti pa vrsto medu določijo za to specializirani laboratoriji, ki v Sloveniji odlično delujejo. Sam proces od nabiranja nektarja ali mane do tega, da čebelar iztoči med, traja toliko kot čas cvetenja določene rastline in nekaj dodatnih dni, da med dozori in ga čebele izsušijo. Ko čebele v panj prinesejo nektar, je ta namreč še zelo tekoč. Čebelar zrel med po dobri čebelarski praksi prepozna po tem, da iz satja ne kaplja več, takrat je tudi pripravljen na to, da se iztoči. Slovenski med je visoke kakovosti, je gost. Pomembno je povedati, da vsak pravi med kristalizira – prej ali slej. 

Imamo veliko znanja, a težke razmere, zato ne pridelamo toliko medu kot države, ki so znane po ogromnih količinah. Običajna čebelarska letina, ki je sicer nismo imeli že nekaj let, prinese približno 15–20 kg medu na panj. Imamo pa izredno kakovost, zato smo lahko zelo ponosni, da zmoremo potrošnikom ponuditi odlične izdelke. V zadnjih letih je poudarek tudi na pridelavi cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa, naravnost iz narave k potrošniku. Čebelar ne dodaja ničesar. 

V zadnjem času se pri nas uveljavlja tudi apiturizem, torej čebelarski turizem. Kaj je to?

Slovenci smo svetovni fenomen – najprej s tem, da smo svojo kranjsko čebelo razširili po vsem svetu, pa tudi zato, ker smo edini, ki imamo čebelnjake v obliki hišk s panjskimi končnicami. To je naša posebnost in apiturizem je slovenska ideja. Posnemajo nas tudi že v tujini, vendar nas zaradi naših edinstvenih pogojev nihče ne more neposredno prekopirati. V tujini so čebelnjaki drugačni in enako doživetje ni mogoče. V praksi apiturizem pomeni, da v čebelnjaku sprejmemo skupino ljudi, ki prisostvujejo procesu čebelarjenja. V okviru apiturizma pa ponujamo tudi medene masaže, vdihavanje aerosola iz čebeljega panja, vodilni smo na področju apiterapije. Apiturizem nudi doživetje izkušnje čebelarstva. Gre za butični turizem, ki prenese le majhne skupine, a se povezujemo s hoteli in zdravilišči, ki gostom ponujajo tudi taka doživetja v majhnih skupinah, vsekakor pa to ni masovni turizem, ki ga ne bi prenesle ne čebele ne okolje. 

Kako ste se vi začeli ukvarjati s čebelarstvom? 

V naši družini čebelarska tradicija prehaja iz roda v rod, je pa nenavadno, da sem se sam čebelarstva naučil šele pri krožku v OŠ Žirovnica. Prihajam tudi iz rojstne občine Antona Janša, iz čebelarske občine.

Kako poteka proces izobraževanja čebelarjev? 

Pri nas imamo odličen sistem izobraževanja mladih čebelarjev, z razvejano mrežo čebelarskih krožkov z enotnim programom na več kot 200 osnovnih šolah, ki se jih udeležuje več kot 2500 otrok. Že več kot 40 let organiziramo tudi državno tekmovanje, ki se ga vsako leto udeleži veliko otrok. Otroke učimo ne le čebelarstva, ampak jih osveščamo o pomenu čebel in o tem, kako ravnati z naravo in okoljem. To jim ostane za vedno. Za poklic čebelarja obstaja tudi nacionalna poklicna kvalifikacija, v osnovni in tudi srednji šoli je čebelarstvo izbirni predmet, razmišljamo pa tudi o posebni izobrazbeni smeri, na srednješolski in univerzitetni stopnji. V zadnjih treh letih imamo tudi Slovensko čebelarsko akademijo, ki je namenjena prenašanju slovenskega znanja v tujino, saj je to zeelo zaželeno in iskano. Vsi skupaj moramo namreč stremeti k temu, da bo v svetu dovolj čebel in posledično tudi dovolj hrane za vse nas. 

Kako lahko praznujemo svetovni dan čebel tudi mi? 

Predvsem tako, da se izogibamo pretirani rabi fitofarmacevtskih pripravkov oziroma jih uporabljamo po navodilih proizvajalca, kadar je to res potrebno, pa še to zvečer, ko so čebele že v panjih. Posadimo pa lahko tudi kakšne medovite rože ali celo drevesa, grmovnice ipd. Seznam je dostopen tudi na spletni strani Čebelarske zveze. Naj ne bo samo lepo, naj bo tudi čebelam in metuljem prijazno. Ni lepšega, kot če na domač cvet, ki smo ga posadili na okensko polico ali na vrt, prileti čmrlj ali čebela, tako vemo, da smo naredili nekaj dobrega za čebele in tudi za okolje. In to je največ, kar lahko vsak posameznik stori. 

Drage bralke in bralci, izkoristite BON21 za nakupe knjig v Morfemovi knjigarni.
+