Zamišljaj si kaotičen dan, ko nimaš na voljo časopisa, televizije, mobilnega telefona, okrog tebe pa vlada razdejanje in ne veš, kaj se dogaja. Mimoidoči, ki jih povprašaš, kaj se dogaja, ti dajejo nasprotujoče si odgovore – in v tebi narašča nemir. Kateri informaciji naj torej verjameš? Natančno, verodostojno in predvsem svobodno obveščanje javnosti je eden izmed temeljev demokratične družbe. Unesco je 3. maj razglasil za svetovni dan svobode tiska, ob tej priložnosti pa smo k premisleku o medijih, njihovi vlogi in pomenu kakovostnega novinarstva povabili Anuško Delić, preiskovalno novinarko svetovnega slovesa, tudi ustanoviteljico Centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, ki ga je poimenovala Oštro – po za Jadransko morje značilnem vetru. 

Kakšna je osnovna funkcija medijev in kaj vse obsega novinarski poklic?

Funkcija medijev naj bi bila, da nepristransko obveščajo javnost o tem, kaj se dogaja v družbi, politiki, v lokalnih skupnostih … Žal pa novinarstvo ne deluje več zmeraj tako, mnogi mediji in mnogi novinarji so izgubili nepristranskost, v zadnjem desetletju so na delovanje medijev vplivale različne finančne in sektorske krize, ki so v korist uprav zmanjšale dotok denarnih sredstev v uredništva. Mnogi dobri novinarji so zapustili poklic, predvsem zaradi slabih delovnih razmer – pritiskov interesnih in včasih tudi cehovskih skupin. Živimo v času varljivega izobilja informacij, ki obenem ruši kakovost informiranja javnosti. Nekoč je bilo novinarstvo pomembno, ker je predstavljalo edini vir informacij, danes pa je teh zelo veliko, časa, da bi povprečni državljan presodil, ali držijo ali ne, pa vedno manj. Kakovostno novinarstvo je zato danes toliko pomembnejše, vendar pa ga slovenska javnost vedno ne dobi. 

Novinarstvo se lahko deli na znanstveno novinarstvo, politično, preiskovalno – s katerim se ukvarjamo v našem mediju, tudi podatkovno novinarstvo. Ker živimo v svetu izobilja informacij, ki povzroča šum v komuniciranju in obveščanju, je pomembno, da je vsak novinar deloma tudi preiskovalni novinar, saj mora iz poplave informacij izluščiti dejstva, ki so pomembna in v javnem interesu.

Kako so povezani svoboda govora, tiska in verodostojnost informacij? 

Brez svobode govora ni svobode tiska, brez kakovostnega novinarja ni kakovostnega obveščanja in brez tega ni kakovostno obveščenih državljanov, ki se lahko o pomembnih vprašanjih v družbi, politiki in širše odločajo na podlagi verodostojnih informacij. Slabša ko je medijska krajina, slabše je to za širšo javnost, ki je prikrajšana za konstantno kakovostne informacije in zanesljive medije. To posledično vpliva na vse – na to, koga bodo ljudje volili, kateri referendum bodo podprli itn. Novinarstvo je izjemno pomembno za demokratični ustroj družbe.

Kako zagotavljate verodostojnost objavljenih informacij? 

Načeloma bi morali to zagotavljati uredniki, a to pogosto ne drži. Ker nimam vpogleda v delo drugih uredništev, lahko podrobneje govorim le za Oštro, ki ima v nasprotju z drugimi zelo robusten uredniški sistem. Kakovost zagotavljamo s kodeksom delovanja, seznamom etičnih pravil, po katerem se morajo ravnati vsi sodelavci Oštra. Kodeks je javno objavljen, prav tako pa javno objavljamo in ažuriramo podatke o financiranju medija. Ker smo neprofiten medij, za nas velja, da se financiramo iz prostovoljnih prispevkov, mikrodonacij, donacij, javnih razpisov. Za celoten neprofitni medijski sektor pa velja predvsem radikalna transparentnost – to pomeni, da ti mediji razkrivajo podatke o svojem financiranju in svoje notranje politike. Na Oštru gre vsak prispevek skozi neprizanesljivo sito. Lahko ga pojasnim na primeru »razkrinka«, to je prispevka, v katerem novinarji preverjajo verodostojnost izjav politikov in medijskih člankov. Uredniška ekipa se najprej dogovori, kaj bo preverjala, novinar se nato loti preverjanja, nad katerim bdi urednik, ki dodatno preverja novinarjeve metode in vire. Temu sledi še natančnejše preverjanje pri meni, odgovorni urednici. S tem pred našimi napakami in površnim informiranjem ščitimo medij in tudi javnost. Novinarji smo samo ljudje in napačne interpretacije se zgodijo, sploh pri ogromni količini dokumentov in podatkov, ki jih je treba preveriti. Naše preiskovalne zgodbe so tako najprej uredniško obdelane, potem pa gredo skozi notranje preverjanje dejstev. Kot neprofiten medij moramo delovati v skladu z najvišjimi profesonalnimi standardi, obenem pa si finančno ne moremo privoščiti tožb. Vsak »razkrink« kot odgovorna urednica preberem približno trikrat, preden gre v objavo, preiskovalne zgodbe pa še večkrat. Vsak Oštrov prispevek mora biti konceptualno, dokazno, slogovno in slovnično dodelan; prej ga ne bomo objavili. Naš uredniški postopek je skoraj povsem nasproten postopku, ki prevladuje v številnih mainstream medijih: novinar napiše članek, urednik ga morda preleti, morda pa tudi ne, nato ga pošlje k redaktorju in/ali k lektorju, medij pa ga objavi. 

Ali se lahko sovražni govor v medijih skrije za krinko svobode govora? 

To se lahko zgodi v medijih, ki niso mediji. Številni mediji, ki se pojavljajo, niso registrirani v razvidu medijev pri Ministrstvu za kulturo in to je že prvi znak, ki loči »medij« od medija. Številni, ki so sicer vpisani, pa nimajo aktivnih uredništev, ampak gre za enoosebne projekte, ki nenadzorovano objavljajo karkoli, mnogi pa na spletnih straneh nimajo niti impresuma, kot to zahteva zakon. To so sicer tehnikalije, a treba je razlikovati med mediji in propagando. Večina slovenskih mainstream medijev, ki niso propagandni, se vzdržuje objavljanja rasističnih, ksenofobnih vsebin. Občasno sicer pride tudi do napake, vendar pa jih ne gre enačiti s tistimi mediji, ki so podaljški političnih strank ali drugih interesnih skupin in pogosto objavljajo sovražni govor, dezinformacije in lažne novice. V zadnjih dveh letih so med najpogostejšimi viri dezinformacij in lažnih novic prav taki »mediji«, hkrati pa tudi funkcionarji trenutne vladne koalicije. V tako kaotičnem medijskem svetu je bralcem pogosto težko ločiti zrnje od plevela. 

To bi morali narediti tudi v novinarskem cehu, ki sicer ima novinarsko častno razsodišče, a to ni dovolj. Novinarji smo kot eni izmed glavnih medijskih deležnikov soodgovorni za to, da smo danes v dobi dezinformacij in lažnih novic. K temu so prispevale tudi zunanje okoliščine – denimo usmerjanje dobičkov v medijske uprave, namesto v uredništva. Mnogi novinarji so v krču, ker delajo v razmerah, ko je količina pomembnejša od kakovosti vsebin, kar ustvarja gojišče za problematične prakse. O tem bi se novinarji morali pogovarjati, a se ne. Razprava ponavadi vznikne le takrat, ko se novinarji soočijo s tragičnimi posledicami neustreznega poročanja, morali pa bi se pogovarjati ves čas. Ko se mladi novinarji pridružijo redakcijam, v katerih so se razpasle slabe prakse, jih prevzamejo tudi sami. Tako se slaba praksa normalizira. Živimo v majhni državi, v kateri smo vsi povezani, kar včasih otežuje novinarsko delo. Prijateljstvo med novinarjem in virom na primer nikoli ni dobro, odnos bi moral biti nevtralen, a v majhni družbi je to pogosto težko ohraniti. Toda zaradi vsega navedenega se mi zdi zelo pomembno, da se tudi novinarji lahko odkrito pogovarjamo o novinarjih in medijih.

Kaj pomeni medijska cenzura? 

Nekaj je politična uzurpacija, do katere je pred dolgimi leti prišlo na Delu, kjer sem nekoč delala. Delo je čez noč začelo izgubljati na tisoče bralcev, primeri cenzure, nad katero je bdel zdajšnji odgovorni urednik Siola, pa so šli v nebo. Cenzuri je sledila samocenzura, saj so se novinarji samocenzurirali, da njihovo delo ne bi ogrozilo njihovega preživetja ali blaginje njihovih družin. Večina novinarji ima družine, ki jih morajo preživljati, zato je poigravanje z mediji, kot se je v zadnjem času primerilo STA, zelo slabo, in to za veliko število ljudi. Nekaj drugega pa je cenzura zgodb, ki jih določeni mediji objavijo, drugi pa nikoli. Nimam dokazov, vem pa, da ima večina vodilnih medijev seznam oseb, o katerih ne poročajo. To je gotovo problem slovenskih medijev, za katerega se pretvarjamo, da ne obstaja. Cenzura se pogosto skriva tudi za preusmerjanjem pozornosti ali pa »poplačilom« starih računov. Spomnimo se na primer nedavnih prisluhov, ki so se v medijih pojavili po več kot desetletju. Resda so bili v javnem interesu, toda namenjeni so bili zlasti spodbujanju ogorčenja javnosti, saj so v njih popisana dejanja že davno zastarala in jih ni več mogoče sodno preganjati. Zakaj posnetki niso prišli v javnost pred 10 ali 15 leti, ko bi bilo to še mogoče? Slovenskemu (a ne zgolj slovenskemu) medijskemu prostoru vlada interes.

Kako se lahko otroci in mladi podajo na novinarsko pot? 

Za bodočega preiskovalnega novinarja je pomembno, da ima oči ves čas na pecljih in da vadi svojo pozornost na podrobnosti. Če je to vsakodnevna pot v šolo, naj opazuje okolje, in če opazi luknjo v cesti, ki je že dolgo tam, se lahko vpraša, zakaj občina tega ne popravi. Lahko piše na občino in vpraša, zakaj luknje ne popravijo. Enako lahko naredijo v šoli – izmišljam si – na primeru pokvarjenih vrat na šolskem strranišču. Vpraša lahko, zakaj jih šolska uprava še ni popravila. Se pravi, pozorni smo na tisto, kar je narobe, nato se vprašamo, ali gre za javni interest: zakaj mora biti javnost o tem obveščena in kakšne bodo posledice, če ne bo. Pri tem je javnost lahko manjša skupnost – na primer šolska. Zakaj je na poti v šolo nevarna luknja, zakaj so vrata poškodovana, kako dolgo so že poškodovana, kdo je za to odgovoren in zakaj tega še nihče ni rešil, se odgovorni sploh zavedajo problema, ki ga je odkril bodoči novinar. Že samo to, da opazimo domnevno nepravilnost, privede do številnih vprašanj, na katera novinar išče odgovore. Ko jih najde, jih sestavi v novinarsko zgodbo, v članek. Če ga bo objavil na Oštru, bo šel najprej v uredniško obdelavo, nato pa v preverjanje verodostojnosti. Novinar bo moral predložiti vse dokaze, do vejice natančno, preden bo dobil zeleno luč za objavo. Torej, bodoči novinarji, oči na peclje, da boste lahko v družbi, pa tudi v svojem prihodnjem poklicu, opazili nepravilnosti in nanje opozarjali, ker je to v javnem interesu.